Pustimo ob strani dejstvo, da opisani vedenjski vzorec vse prej kot blagodejno vpliva na rezultate predhodnih naporov za vitko telo. Osredotočimo se izključno na to, kaj to pomeni za človekovo splošno počutje in kako stvar izgleda z vidika ubogih želodcev. “Saj se notri tako ali tako vse premeša,” gospodinje zarotniško zamahnejo z roko, če se slučajno najde kdo, ki jim poskuša dopovedati, da si ni opomogel niti od kanapejčkov, predjedi in juhe, kaj šele od vseh glavnih jedi in da zdaj prav gotovo ne spravi vase še teh mamljivih piškotov in rulad, ki mu jih moli pod nos. Če bi med prazniki kdo opravil intervju s svojim želodcem, bi izvedel, da je to pravzaprav res, a da je zanj vseeno laže, če hrano dobi ločeno, po človeško odmerjenih obrokih in v razumnih časovnih presledkih. A žal se med prazniki ne da ničesar spremeniti, kajti kakršen koli napor za zdravo prehranjevanje potepta dobra stara slovenska tradicija: na mizi mora biti čim več različnih jedi in ničesar ne sme zmanjkati. Kdor pride na obisk, mora poskusiti prav vse, sicer je gospodinja lahko užaljena. In ker smo Slovenci olikan narod, vsak rajši vzame tableto za želodec in zgago, kot da bi kogar koli užalil. Potem pridno je repeté, dokler ga gostitelji prinašajo na mizo in pusti, da ga vodijo nenasitne brbončice namesto raztegnjenega želodca. Kajti ta trap si želi le lâhko juhico, preprost krompir s solato in nekaj vode. Pa vesele praznike!