esnice ni mogoče dokončno ujeti, ji pogledati jasno v obraz in dobiti zagotovilo, da je takšna, kakršna smo bili prepričani, da je oz. da mora biti, ne pusti, da bi jo zaklenili v skrinjico in se bahali, kako smo neizpodbitno prišli do nje. Lahko si le domišljamo, da smo tik pred njo, pa se nam spet skrivnostno in s porogljivim nasmeškom izmuzne in nas prepusti začetnim razkrivanjem, ki jim ni videti konca. Tako ponovno tavamo v temi začaranega kroga. Obličje resnice je po večini zastrto z gostim temnim pajčolanom, pod katerim lahko samo ugibamo, kaj se skriva. Tako zastrta in nerazrešljiva, vzravnana, a obenem pohabljena, opirajoča se na bergle, neprepoznavna v svojem bistvu se resnica kot dama, prekrita s pajčolanom, ob koncu prikaže protagonistom “tragikomedije” z grotesknim nadihom Luigia Pirandella Kaj je resnica? Z besedami “Zase ne ena ne druga” pahne v brezno dvoma skupino do bolesti radovednih podeželanov bogatejšega sloja, ki so skušali priti do dna nerazrešljivi uganki o resničnem razmerju med tremi priseljenimi osebami, taščo, zetom in hčerjo. Ti so se po potresu, ki je popolnoma uničil njihovo vas in trdo posegel v njihovo življenje, zatekli v novi kraj in tam naleteli na radovedno druščino, ki bi rada razkrila, ali je tašča gospa Frola res blazna, kakor o njej pravi zet Ponza, ali je on zaradi življenjskih dogodkov zblaznel, kot trdi tašča, in ali je njegova žena res hči gospe Frole. Do razrešitve se ne dokopljejo niti ob soočanju, v katerega prisilijo taščo in zeta, in niti, ko se prikaže gospa Ponza, ki je morda le privid. O resnici, ki je kot eno izmed ključnih človeških vprašanj v središču pozornosti mislecev od antike do