Zadnjih petdeset let je bila cerkev na margini. Ljudje so sicer bili verni. Ne verni na zahodni način, v smislu prakticiranja vere, ampak preprosto verni. Boljševiški antiteizem, ne ateizem, ampak antiteizem, pa se je najgloblje usedel v Srbiji in Črni gori. V Sloveniji in na Hrvaškem to nikoli ni bilo tako zelo grobo kot v Srbiji. Privatna pobožnost je bila pri vas dopuščena. Ljudje v Srbiji pa so občutili kot krivico to, da je tudi privatna pobožnost prepovedana. Slava in krst sta bila politični delikt. Ljudje so bili ob službe in preganjani zaradi privatne religioznosti. Ko so začele komunistične spone pokati, so oblasti poskušale najti stik s cerkvijo. Pravoslavna hierarhija je v tem videla možnost, da najde modus vivendi z oblastmi. To se je dogajalo že pod Arabci, pod Turki. V cerkvenem besednjaku temu rečemo ikonomija. Omogočanje minimalnih pastoralnih dejavnosti. Tukaj so cerkvene izkušnje zelo bogate. Pod Turki so denimo obnovili peško patriarhijo. S propadom komunizma v Jugoslaviji pa je bilo bolj drastično kot pod Turki. Pravoslavna cerkev se je znašla v delitvah med republiškimi centralnimi komiteji in v komunističnih sporih. Zdelo se je najlažje, če se identificira z eno republiko in njenimi interesi. Cerkev je mislila, da s tem prilagajanjem komunističnim delitvam dela uslugo svojemu ljudstvu, in je pogosto nekritično sprejemala vse, kar je prihajalo od narodnih tribunov. Pustila se je vplesti v igro. Zdajšnje distanciranje arhierejske skupščine od politike, ki je doživela obsodbo mednarodne javnosti, je razumljivo. Vendar je prišlo prepozno. Morda še dovolj zgodaj, da v bodoče cerkev ne bo tako slepo podpirala nacionalizma. Sedaj gre namreč za to. Komunizem je zaigral na karto nacionalizma, da bi ohranil svoje pozicije. Bojim se, da je pri tem cerkev padla v past. Da bi sama dobila pozicije, ki jih prej ni imela, je hodila vštric z oblastjo. In ljudje to vedo. Spregledali so igro. Poglejte, na shodu, ki ga je prejšnji teden sklical patriarh v Beogradu, se je prikazalo morda deset tisoč ljudi. Za milijonsko mesto, ki naj bi bilo pravoslavno in naj bi se identificiralo s svojo cerkvijo, je to zelo malo. Kje je sedaj to srbsko pravoslavje? Pričakovali bi stotisoče na ulicah, v resnici pa nihče ni sodeloval. Patriarh je shod sklical kot shod za mir. Vendar so vsi občutili, da je to v funkciji rušenja nekega predsednika. In ljudje niso prišli, ker so do politike apatični. S slovesnim spominjanjem na slavno preteklost se je cerkev nekritično identificirala z državo. To je bila strašna napaka. Pomešati narod in državo, žive ljudi in aparat. Podpirati pragmatične politične državne interese z alibijem, da gre za interese naroda. V resnici pa je šlo za podporo režimu. Kakšna zmota. Sedaj, ko je prišlo do nekakšne streznitve, se mi zdi, da bi bilo enako nekorektno poskušati iz cerkve narediti nekakšno opozicijsko silo. Skratka najprej podpora režimu…