Za svoje prihodnje delovanje se je moral na likovnem polju, ki se nam danes zdi nekako prazno in v njem vidimo le savane in morda še vesnjane, a so bili v njem poleg teh še, denimo, umetniki, ki so sodili v krog Društva za krščansko umetnost, nemški umetniki, ki jih danes praktično ne poznamo, razni polobrtniki, starejši umetniki, kakršen je bil na Franke, samostojno delujoči umetniki, kot so bili, denimo, Kobilca, Vavpotič ali Tratnik, postaviti tako, da je zadovoljivo poudaril razliko med sabo in naštetimi. Po tej strani je bilo zanj ugodno, da se je znašel v polju, ki je bilo še slabo definirano, razpuščeno in zgodovinsko opredeljeno predvsem tako, da zgodovine "ni imelo". Take »prazne« razmere so nekateri že v Jakopičevem času videli in opisali kot pozitivne. Denimo, Joseph Maria Olbrich se je v Deutsche Kunst und Dekoration navduševal, da umetniška kolonija v nemškem Darmstadtu začenja delovati v neobremenjenem prostoru, v mestu, »[…] ki je tako srečno, da nima ne Glaspalasta ne akademije, dvojno srečno, ker s tem izostanejo tudi utesnjujoči predpisi in paragrafi za našo umetnost.« Bätschmann, 1997, str. 273. V takih razmerah je namreč lahko hitro obveljal za uspešnega, zagnanega in učinkovitega, kar je upravičevalo njegove pobude, nastope in podjetja. Svojo pozicijo je trdno navezal na mednarodni uspeh, ki je postal nekakšna ključna asociacija ob imenu Sava, deklarirano proslovensko delovanje in specifično produkcijo, ki je po razstavi pri Miethkeju doživljala hiter in intenziven proces legitimizacije.