Tako kot nikomur ni bila neznanka strast lekarnarice do Življenja svetnikov (dan za dnem je na recepte bolnikov pisala imena svetnikov, ki so bila navedena na pravoslavnem koledarju, h kratkim zapisom, polnim okrajšav, je dodala njegovo trpljenje ali čudež, ki ga je naredil), tako kot so vsi vedeli za gnev, ki ga je gospod Saşe gojil do krav (odkar so kastrirali dromedarja), in poštarjevo utapljanje v alkoholu (odkar je njegova žena pomešala arzenik z blagoslovljeno vodo in mu zapustila štiri nepreskrbljene otroke, dva v šoli in dva vrtcu), kot je vsakdo vedel, da Pilot, ki je bil partijski sekretar v neki letalski vojašnici, zdaj polkovnik v rezervi, nikoli ni letel, so vsi vedeli, da je imel Dumitru M. svojo javno kartoteko, polno podatkov. Bil je najstarejši človek v mestu (nekateri so govorili, da jih ima štiriindevetdeset, spet drugi sedemindevetdeset, večina pa jih je trdila, da jim ima že čez sto, in predvidevala, da jih bo napolnil sto osem) in vsakič, ko je šel ven, je nosil klobuk in kravato, hodil je s palico (še vedno je hodil v kino, čeprav je v dvorani vsakič zaspal, ne glede na to, o čem je govoril film, in ne glede na to, kako glasen je bil zvočni zapis), pleše še ni imel, jedel je težko in močno hrano (o tem so pričevale prodajalke špecerije v četrti, kjer je kupoval rebra, jajca, svinjska jetra in svinjske ledvice, marmelado in orehova jedrca, zelo poredko ribo, samo v sezoni skuš), kot kraljevi podanik je imel tovarno opeke in šamota in nekaj naftnih polj (kakšni trije upokojeni miličniki so prisegali, da je v njegovem vozniškem dovoljenju, izdanem leta štiriintrideset ali petintrideset, pri njegovem poklicu zapisano industrialec), pod komunisti pa je bil kot vodja ekipe pečarjev v Sovromu in potem cestarjev v Ljudskem svetu, vesel in potrpežljiv človek (ki je trdno verjel, da je treba slabo pustiti za seboj, in to tudi večkrat pokazal z roko, kot da bi kaj vrgel proti zadnjici). Seveda so v zvezi z njim krožile tudi privilegirane informacije, kot je bila na primer ta, da je v svoji podstrešni sobi vešče in na preprost način lovil golobe, ki jih je potem mojstrsko pripravil v pečici z lovorjevimi listi in omako iz belega vina. Po naključju in ne na ravno na lep način sem za starčevo dejavnost izvedel, ko sem stopal po temačnem zavitem stopnišču, na koncu katerega so stala vrata, na katera sem takoj potrkal. Nihče ni pohitel, da bi mi jih odprl, prav tako ni bilo slišati glasu, ki bi me povabil noter, nevzgojeno sem zgrabil za kljuko, pa ne zato, ker sem Paulini obljubil, da bom šel tja, ampak zato, ker sem to obljubil Jojo, ki je za nekaj časa ostala sama in se poglabljala v podrobnosti manikire in pedikure, ko je potrpežljivo nanašala nenavaden lak za nohte, olivne barve, zaradi česar je morala skozi priprta okna vdihavati vonj jasminovega grma ali vonja po bližnjih kokošnjakih, kakor je pač hotel veter, in čakati na dogovorjeno zvonjenje zvonca, eno dolgo, ki so mu sledila tri kratka. Precej pozno je bilo za obisk starca in verjetno brez pomena, obiskal sem ga teden pred prihodom antropologov iz Argentine, o katerih so vsi vedeli zelo malo, so pa od njih veliko pričakovali, neke vrste porotnikov, ki naj bi od vseh protislovnih verzij o množičnem grobišču samo eno razglasili za pravo. Ko sem vstopil, nisem naletel na prazno sobo ali njenega prebivalca, ki bi trdno spal, pač pa na človeka, ki me je zagonetno in ostro gledal s stola ob oknu za zaveso. Če bi ga klasično orisali, bi bil njegov portret videti takle: polt, bela kot moka, na čelo so mu padali prav tako beli prameni las, oči medlo rjave barve niso podlegle gubam v kotičkih, usta so bežala v eno stran in kazala na delno ohromitev obraza, okrogla brada je štrlela med lici in golšo, nos ni bil ne privihnjen ne kljukast, ne dolg in ne potlačen, ne majhen in ne velik, ravno pravšnji za vzorec estetskih operacij. Kar se izraznosti tiče, je portret izžareval avtoriteto in potrpežljivost, skoncentriranost, zmedenost in potrpežljivost, suverenost in velikodušnost. Gospod M. ni skrival svojega početja, nepovabljencu pa tudi ni dajal pojasnil. Prosil me je, naj si poiščem prostor v sobi, ki je bila razbeljena od pločevinaste strehe, molčal sem, da ga ne bi motil. Uporabljal je kratko ribiško palico in elastiko, kakršno uporabljaš poleti, ko loviš ostriže, na odvijalu je bil rjav najlon, na katerem je viselo majhno sidro, obdano s koruznimi zrni. Vsake toliko je, kar se da diskretno, okov postavil na okensko polico, kjer so bile za vabo postavljene skorje kruha in nekaj pesti zrnja, gledal je v okroglo ogledalo, nameščeno na robu pisalne mize, da mu ne bi ušlo dogajanje zunaj in pri tem ne bi bil opažen. S kratkim žvižgom je odganjal vrabce in šoje, tako je obvaroval vabo pred požrešnimi ptiči, ki sta jih bila sama kost in hrustanec, in čakal na golobe. Enkrat je poskusil gruliti, vendar mislim (pravzaprav v to verjamem), da njegove glasilke niso premogle tovrstnih vrlin. Prvi ulov se je zgodil kakšnih dvajset minut po mojem prihodu, sobo je zapolnilo močno prhutanje kril, bil je siv, zajeten grivar, ki mu je starec kmalu zavil vrat. In šele potem je vstal, mi prijazno ponudil roko in me povabil na skodelico čaja z mlekom. Ta navada je bila še iz časov pred republiko, kot mi je pojasnil. Malo pozneje, ko sem ga seznanil s svojimi pričakovanji, in potem ko je začel skomigati z rameni in odločno zmajevati z glavo (sploh nisem obžaloval, da ni imel pojma o okostjih sredi kastruma), je ujel še dve golobici. Druga, malo oslabela z belo vijoličnim vratom, se je tako silovito otepala, da je podrla ogledalce. Ni se razbilo. »Kako dobro!« je rekel. »Drugače bi sledilo sedem let nesreče …« Znova je napolnil skodelici, prekril ptiče s prtičkom, namočenim v kis, in si z vseh strani ogledal majhno zlato sidro, ki je že odslužilo svoje, in se odločil, da ga bo zamenjal z novim kavljem. Ni tako kot pri ribjih ustih, fant, močne kljune imajo, skrivijo železo, mi je razlagal, ko so se njegovi prsti zapletali v vozle niti, samo enkrat sem naletel na nekaj drugega, ko sem ujel poštarskega goloba, imel je krhek hrustanec in kretensko sporočilo na nogah, »visoke so gore« ali nekaj takega, nisem se obotavljal, da si ne bi skuhal juhe s koriandrom in pehtranom, kislo smetano, bila je precej sladka, golobarja pa sem odkril čez teden, kot sem domneval, je bil to Pilot, ki se je na pošti pritoževal neki gospodični, da se mu je izgubil popotnik, toliko let je bil partijski sekretar v več letalskih enotah, ne da bi kdaj vzletel, ne da bi se kdaj povzpel v pilotsko kabino, kako sem bil vesel! Pozneje je Dumitru M. prekinil zgodbo o lovu na divje svinje, pred nacionalizacijo in vsem drugim - kar precej prestopaš z ene noge na drugo, mladenič, imaš nemirne noge, te dolgočasim? Hočeš izvedeti, kje je stranišče? Pokazal sem mu na budilko, ki je tiktakala na polički v bližini njegovih ramen, in mu povedal, da če v pol ure ne pridem v park, na šesto klop, šteto od vodnjaka do paviljona, tvegam, da bom neko osebo zelo razžalostil. Posvetilo se mu je: tako torej, tako torej, ko gre za ženske, ni pardona … Vstal sem, da bi šel - in nisem odklonil povabila na kosilo prihodnji dan - pa čeprav nisem hitel v park, ampak se mi je mudilo, da ne bi zamudil sončnega zahoda pod majhno lino na Paulinini hiši.