Ko so pred sto petimi leti obnovili starogrško tradicijo prirejanja olimpijskih iger, si jih je njihov novodobni ustanovitelj Pierre de Courbertin zamislil ne le kot promocijo svetovnega miru, marveč tudi kot slavje posameznika, ki je nepopoln, pa vseeno božanski v prizadevanju, da bi bil boljši, še boljši. Na prvih olimpijskih igrah leta 1896 je Američan Thomas Burke sto metrov pretekel veliko počasneje od takratnega svetovnega rekorda, pa je vseeno postal junak nove, amaterske zasnove tekmovanja. Štirideset let pozneje je sredi Berlina štiri zlate medalje osvojil temnopolti atlet Jesse Owens in tako dokazal nacistom, ki so tedaj doživljali politični vzpon, da lahko teorijo o superiorni rasi kar takoj vržejo v smeti. Na igrah v Rimu leta 1960 je Willma Rudolph na tekaških stezah osvojila tri zlate medalje, ki so za zgodovino iger še toliko bolj dragocene v luči dejstva, da je bila športnica ob rojstvu težka le dva kilograma, da je imela poškodovano nogo, v otroštvu pa je prebolela vrsto bolezni, med njimi otroško paralizo.