Šibkosti evropske kinematografije namreč zrcalijo moči ameriške. Ko mi razmišljamo o filmu, mislimo bolj na kulturo ali politiko kot pa na ekonomijo. Nimamo velikih svetovnih zvezd, redke izjeme pa so to postale večinoma šele po odhodu v Hollywood. Ne znamo pisati zgodb, ki temeljijo na mitih ali čustvih vseh ljudi. Imamo skupne vrednote, pa različne in včasih nasprotujoče si politične in kulturne dediščine. In končno je tukaj množica jezikov kot nesporna ovira kroženju nacionalnih filmov po neobstoječem evropskem trgu. Zato je akcija nacionalnih in regionalnih vlad in evropskih organizacij vse od 50. let odločilna pri zagotavljanju dela našim ustvarjalcem in predvajanju njihovih del na filmskih platnih in televizijskih zaslonih. Od francoske kinematografske politike, ki velja za najcelovitejšo, do programa Evropske unije Media, ki čedalje učinkoviteje podpira scenaristiko in distribucijo, prek Eurimagesa, ki je v zadnjih 18 letih sofinanciral več kot 1200 filmov, znamo Evropejci inteligentno in vztrajno ohranjati kulturno in umetniško raznolikost. Polagoma smo premagali ustavitev financiranja, dezorganizacijo trgov in množični uvoz ameriških produkcij po padcu komunističnih režimov in vzhodnoevropske kinematografije doživljajo preporod, ki jih vrača v osrednji evropski tok. Tudi Trnuljčica Rusija se bo vsak čas dokončno prebudila. Izziv je zdaj v novih tehnologijah in distribuciji − pa tudi produkciji − spletnih vsebin. Evropa ne sme dovoliti, da bi ustvarjalce zmleli komercialni interesi producentov in operaterjev na eni strani in potrošnikov na drugi; spletna brezplačnost je samo nevarna iluzija, ki utegne zadati umetnosti smrtni udarec. Odslej nosijo veliko odgovornost evropske ustanove, pa tudi nacionalne politične oblasti in javne agencije vsake države. Sam verjamem v prihodnost evropske kinematografije, v njeno zmožnost, da proizvaja mojstrovine in filme za široko občinstvo, v njen pomen za povezovanje naših družb in razcvet naših gospodarstev in konec koncev v nadarjenost in moč prepričanja vseh tistih, ki že od bratov Lumière utelešajo to “sedmo umetnost”, ki ostaja umetnost našega enaindvajsetega stoletja, kakor je bila umetnost dvajsetega.