Šok je bil toliko večji, ker New York o Afganistanu do včeraj ni vedel skoraj ničesar. Mesto s svetovnimi civilizacijami ne komunicira v kulturnih središčih, ampak v restavracijah. Vsaka etnična skupina ima svojo ulico z gostilnami. No, skoraj vsaka. Zagatov pregled za leto 2000 navaja med 1808 omembe vrednimi ustanovami na Manhattnu enajst ruskih, dvaindvajset vietnamskih, enainšestdeset kitajskih, štirinajst korejskih, dvaindvajset arabskih in samo štiri afganistanske. Med prejšnjimi in sodobnimi sovražniki ni bilo Afganistana nikoli opaziti. Zdaj se država kaže samo še kot gorata puščava v kameni dobi, idealno okolje za barbare. Kabul Cafe, Afghan Kebab, Khyber Paš in Pamir so edine priče, da je za zakritimi obrazi in nepočesanimi bradami morda še kaj drugega. Jedilnik Pamirja je ponujal sambose, mantu, dupiaze, naan, burani-e-badendžan, burani-e-kadu, kima, choi, baghlave in firni. Po imenih in dišavah iz kuhinje je bilo slutiti, da Afganistanci tudi v kulinariki lovijo ravnotežje med perzijsko rafinirano strogostjo v interpretaciji riža basmati in indijskim razkošnim igranjem z začimbami. Naročil sem ovčji kebab z rižem, ki je najobičajnejša jed med Istanbulom, Kairom in Isfahanom. Dobil sem koščke ovčjega mesa, ki so ga vso noč marinirali v čebulnem pireju. Ležal je pod jasminovim basmatijem, ki so ga začinili z rožno vodo, karameliziranimi pomarančnimi lupinami, nastrganimi v limonin sok, namočenim mladim korenjem in rozinami. Ne morem si pomagati. Afganistan bom vedno štel k civilizaciji.