Lep zgled češčenja Jezusovega in Marijinega Srca imamo pri arškem župniku Janezu Vianneyu, ki je zavetnik duhovnikov. Ko je prišel v Ars, je bila to ena duhovno najslabših župnij, Bog pa jo je po njem popolnoma prenovil. Vianney je ure in ure molil pred Najsvetejšim. Duhovno prenovo svoje župnije je začrtal tako, da je posvetil svoje ljudi Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Dal je napraviti Marijin kip, v Marijin kip pa srce. V to srce je vpisal imena vseh svojih župljanov in jih tako posvetil. O moči Marijinega Srca in o njeni pomoči pri izpolnjevanju našega poslanstva je sam dejal: »Ljubezen Marijinega Srca do nas je tako velika, da je v primeri z njo ljubezen src vseh mater kakor košček ledu. Vsaj jaz sem prejel iz Marijinega Srca že toliko milosti, da ne bi bilo nobene več, če bi to Srce ne bilo neizčrpno.« Pogosto je priporočal devetdnevnico na čast Marijinemu Srcu. Prav tako je častil Jezusovo Srce, zato je imel pri svojem delu takšne uspehe. Ko so ga vprašali, koliko velikih spreobrnjenj je bilo v enem letu v Arsu, je sam dejal, da več kakor sedemsto. Neprestano je mislil na ljubezen Jezusovega Srca, posebej v sv. evharistiji. Nenehno je o njej govoril. To niso bile le besede, bil je Božji plamen, ki ga je Bog prižgal v njem in je v njem gorel. O tej pobožnosti je vedno pridigal, jo priporočal tistim, ki jih je vodil, in jo svetoval bolnikom ter vsem potrtim zaradi grehov. Na praznik Srca Jezusovega je dejal s solznimi očmi: »Pojdimo vsi k Srcu Jezusovemu, k prestolu Božje dobrote. Iz njega priteka dovolj ljubezni in usmiljenja, da potopita vse grehe sveta. O, ko bi vedeli, kako nas to Božje Srce ljubi, umrli bi od radosti. Edina sreča na tem svetu je, ljubiti ga in vedeti, da nas ljubi.« Častil je Jezusovo in Marijino Srce in Bog mu je dal milost, da je z gorečnostjo in darovi pomagal toliko ljudem. Posvetimo se tudi mi in živimo to posvetitev, da bomo obrodili mi in naši bližnji obilo sadu ter da bomo z vsem srcem vzljubili Marijino in Jezusovo Srce.