Iz zaliva sem se nazaj proti hotelu odpravljal zvečer, ko je sonce kot ogromen rdečkast rumenjak na robu obzorja tonilo v morje. Včasih sem počakal, da je povsem potonilo vanj, bilo je, kot da v kakšni lutkovni predstavi igralec rdečkast kolobar iz kartona skrije za velik moder prt morja in se v otrocih utrne težek in lepljiv občutek, da bo treba spat. Odbijala me je misel, da se moram vračati v hotel, ponavadi sem se v zalivu obotavljal toliko časa, da me je nekje na sredi poti ujela tema. Sprano modra barva se je na nebu zgostila v globoko temno modro, da je svetloba zvezd dobila pravo podlago, in potem prešla v gosto črnino. Počasi sem blodil po planoti, se spotikal ob kamenje in zatikal ob grmovje. Vsenaokrog z morja je zrak oblizovala rdeča svetloba s svetilnikov, posejani so bili kot majhna, varna pljuča svetlobe, s katerimi je dihala noč. Videl sem gručaste jate luči, ki so pikljale v temo s sosednjih otočkov, daleč stran se je na celini nad velikim mestom dvigoval disk svetlobe. Če se ne bi vsake toliko zakotrljal kamen pod mojimi nogami ali zahrstljalo vejevje grmičevja, če ne bi vsake toliko mimo mojega prepotenega čela zoprno pribrnel kakšen komar, bi bil mir popoln. Do hotela se mi ni bilo treba vračati čez mestece, obšel sem ga in se po bankini ob sveže asfaltirani cesti spustil navzdol po vzpetini. Vendar nisem zavil proti njemu, šel sem na drugo stran, po tlakovani poti, ki je vodila mimo dveh manjših hotelov, zgrajenih v času italijanske zasedbe, in se po rdečkasti zemljasti stezi nadaljevala do pomola, kjer so redki domačini s te strani hriba puščali svoje ribiške čolne. Oba manjša hotela sta bila odprta le čez poletje, domačini so že zdavnaj ždeli v svojih domovih; nikjer ni bilo nikogar, slekel sem se in s pomola skočil v vodo, da se je mehanični ritem korakov razmehčal v vseobsežni gmoti morja. Brez tega bi še v sanjah hodil naprej, pomendral bi ves puh, iz katerega nastajajo podobe. Ko sem pomolil glavo iz vode, so bile povsod naokrog le črne in bele barvne ploskve, le tu in tam je med njimi kačasto šinil bledo oranžen pas. Čolni so se nad mojo glavo dvigovali kot vztrajni sanjski žrebci, ki se trgajo s povodcev, kdaj pa kdaj je v daljavi nad celino strela nebo preklala na dva dela. Na morskem dnu so mokro zevale školjke, gladke ribe so švigale mimo moje kože.