V tem stoletju so popolni Sončevi mrki dobili povsem novo znanstveno vlogo. V začetku našega veka je Albert Einstein razvil novo teorijo o gravitaciji - splošno teorijo relativnosti. Kot vsaka teorija je morala tudi njegova počakati na potrditev, preden jo je znanstvena skupnost sprejela. Med pojavi, ki jih je Einsteinova teorija napovedovala, je bil tudi odklon svetlobnih žarkov, ki potujejo v neposredni bližini Sonca, če povemo nekoliko poenostavljeno. Da bi bilo mogoče pojav opaziti, bi morali opazovati zvezdo tik ob robu Sončeve ploskvice. Ker bi se v tem primeru svetloba zvezde ob Soncu nekoliko odklonila, bi lahko opazili navidezno spremembo lege te zvezde na nebu. Seveda tega opazovanja ni mogoče opraviti ob normalnih pogojih, saj je Sonce tako svetlo, da so vse zvezde skrite v njegovem soju. Za takšno zahtevno meritev je potreben Sončev mrk. Tedaj Luna zastre svetlo Sončevo fotosfero in na nebu se prižgejo zvezde. Kljub temu je tudi opazovanje zvezd ob mrku hudo zahtevna naloga, saj se ob robu Sonca skrivajo v soju korone, pa še opazovalnega časa ob popolni fazi mrka ni ravno veliko.