Toda drek, ali božja nečimrnost ni hotela ali je moje vedenje razjezilo nedotakljivost tistega, pred katerim smo baje vsi enaki - podivjani val izza mojega hrbta se je tako nepričakovano zrušil na ploščati rep moje barčice, da sem dobesedno odfrčal v zrak in padel na hrbet, na srečo z zračnimi mehurčki oblazinjeni svet podivjane vode. Čoln je bil spet vzporedno s steno skale in preden sem uspel zajeti novo dozo zraka po tem vratolomnem plesu, se name zruši še en podivjan izbruh valove jeze. Spet sem, toda tokrat nepričakovano in nepripravljeno, v svetu postrvi. In tokrat ta prisilni obisk rečnih globin traja prekleto dolgo. Kot da sem užalil nedotakljivost tistega važiča tam zgoraj in zdaj name pošilja vse vodovje tega sveta. Vesoljni potop. Toda zakoni fizike so močnejši. Sila vzgona me pljune nazaj na zrak. A spet ta močno razkurjena božja jeza. Tokrat si pljuča prezračim in nabašem s svežim zrakom, obisk podvodnega kraljestva postane učna ura. Spoznavam divje zemeljske sile, z njimi potujem v globino in globlje ko sem, vse več kristalčkov lomljene svetlobe pada name. Učim se biti riba, list sredi globin rečnega toka, ki drsi v neznano, sem razdražen rečni tok, hiteč k dnu reke, in zlat sončni žarek, ki s svojo tiho hitrostjo češe Veliko reko.