Nekateri botaniki se sprašujejo, zakaj blagoduh sploh omenjamo kot rariteto. Na prvi pogled grm lahko zamenjamo z nekaterimi magnolijami, saj so listi in tudi cvetovi nekoliko podobni. Vendar se dvomi razblinijo takoj, ko med prsti pomanemo list in povohamo les, ki oddaja omamen vonj po kafri. Zacveti poleti z lepimi rdečerjavimi cvetovi, z dehtečim vonjem po jabolkih oziroma moštu. Cela rastlina je dišeča, tudi korenine, od tu tudi izhajajo vsa imena, in sicer dišečnik, blagoduh, jabolčnik in dišeči les. Blagoduhovke - Calycanthaceae so družina grmov, ki prijetno dišijo. Botanično ime rodu blagoduhovk izhaja iz grških besed kalyx, ki pomeni čaša, in anthos, kar pomeni cvet. Besedi opisujeta cvetno odevalo čašaste oblike. Cvetovi so brez venčnih listov, a s številnimi čašnimi listi in imajo v premeru približno 5 cm. Blagoduh izvira iz Severne Amerike in so ga v Evropo kot botanično posebnost prenesli v prvi polovici 18. stoletja. Svoje mesto je hitro našel v botaničnih vrtovih in vrtovih ljubiteljev. Cvetje morda deluje skromno, a je prav gotovo nekaj posebnega, zaradi dišečnosti in rjavordeče barve. Barva je odvisna tudi od sorte. Zacveti v juniju in cveti do konca julija. Blagoduh lahko uspeva na soncu in v svetli senci. Glede tal ni občutljiv oziroma je veliko manj zahteven kot večina grmovnic, ki jih pogosteje gojimo v vrtovih. Bolj mu ustrezajo globoka, odcedna in bogata tla. Obrezovanje ni potrebno, saj rastlina sama tvori lepo rasel grm, odstranimo le stare, odmrle in pozeble vejice. Razmnožuje se lahko iz semena, z olesenelimi potaknjenci ali z grebeničenjem. V vrt lahko blagoduh vključimo kot samostojen grmiček, zelo lepe pa so tudi žive meje, a so pozimi gole.