Če nato upoštevamo dejstvi, da je ministrski svet odobril seznam občin avgusta letos in ga je šele dober mesec potem predsednik Napolitano podpisal in poslal v objavo, zlahka ugotovimo, da je to kar dolga procedura, s katero se sodobna in demokratična članica Evropske unije ne more posebno hvaliti. Po drugi strani se Slovenska skupnost čudi izjavam, da je zakon 38/01 prazna škatla, ki ga moramo polniti manjšinci. Slovenska skupnost se ne strinja s takim obračanjem bistvenih pristopov. Državne institucije, v tem primeru italijanski parlament, sestavljajo in dajajo vsebino zakonom, vlada pa je dolžna zakone izvajati, kot so to dolžne storiti dežele, pokrajine in občine. Da bi zdaj manjšina morala nadoknaditi praznine italijanske zakonodaje ter italijanskega vladnega izvajanja, je zelo vprašljivo načelo, tudi če ga skušamo opravičiti pod krinko pragmatizma ali česa drugega. Ob objavi seznama 32 občin v Uradnem listu republike Italije Slovenska skupnost ne najde večjih razlogov za veselje. Zbirna stranka Slovencev v Italiji je mnenja, da je potrebno ob takih trenutkih spominjati italijanske državne ustanove na vse tisto, kar še ni bilo izvedeno, pa čeprav se je republika Italija k temu zavezala bodisi z Ustavo kot z mednarodnimi sporazumi pred več kot 60 leti. Sedaj, ko je bil objavljen tudi seznam občin, v katerih so vključeni tudi tisti predeli, ki so bili izključeni iz izvajanja na podlagi čl. 10 o vidni dvojezičnosti, ni več razlogov za nikakršno odlašanje ali pojasnjevanje. Zakon je treba preprosto izvesti.