Izhod z avtoceste v južni del Neaplja je bil zaprt. »Ste slepi? Ne vidite, da imamo protest?« Cela četrt Agnano na zgornjem robu mesta je imela blokirane ceste, ki vodijo vanjo. Kot da je oblegano srednjeveško mesto z moderno betonsko arhitekturo. Vendar kljub modrim vozilom karabinjerjev in policije, ki so počivala na vhodih, naselja niso oblegali od zunaj. Prebivalci so svojo četrt zaprli od znotraj. Bili so razjarjeni, ker jim od božiča niso odpeljali smeti.Obljube, obljube, obljube»Vidite, kako živimo?« je rekla Caterina Russo, ki je kazala pot do šolskega centra, kjer se je dogajalo nekaj posebnega. Bila je deveta ura zvečer in videti je bilo bolj malo. Agnana se drži ista nekoliko improvizirana arhitekturna zmeda, ki iz Neaplja dela atraktivno mediteransko mesto. Padal je dež, tako da se tudi vonjalo ni prav veliko, vendar je bilo na vsakem križišču ulic jasno, zakaj gospe Russo stil življenja ni bil všeč. Kontejnerji za smeti so bili polni do vrha. Ko je kup na njih zrasel tako visoko, da se nanj ni dalo več odlagati vrečk, se je podrl in začel rasti v piramido okoli kontejnerjev. Prav neverjetno je, kako velik kup lahko petdeset metrov dolga ulica zgradi v treh tednih.»Obljube, obljube, obljube,« se je pritoževala. »Najprej so obljubljali, da bodo smetarji prišli v nekaj dneh, takoj ko najdejo alternativna odlagališča. Naj počakamo. Potem je bilo jasno, da smetarjev ne bo, ker so vsi tovornjaki blokirani pred zadnjim odlagališčem. Zaprli so ga krajani, ker ogroža okolico. Rekli so, da jih bodo odpeljali z ladjami na Sicilijo. Ampak Siciljanci nočejo naših smeti. Veste, kaj pravijo zdaj?«Nisem vedel, ker sem komaj prišel v mesto in sem imel težave z razbiranjem njegove geografije.»No, vam bom jaz povedala. Pravijo, da bodo smeti odpeljali v Švico, kjer jih bodo Švicarji sežgali za dvesto evrov po toni. Bi vi verjeli?«Na ulicah mesta je bilo tisti večer sedem tisoč ton smeti. V vsej pokrajini sedemdeset tisoč ton. Manj kot prejšnjo noč, ker je smeti pred šolami odpeljala vojska. Vendar se je kup nalagal, mesto pa počasi utapljalo. »Ja, vojska. Res so prišli. Ampak odkopali so samo šolske zgradbe spodaj v središču. Pri nas se niso prikazali. Pa tudi, če se bi. Tukaj so hiše, kjer ljudje ne morejo ven, ker so se jim kupi nabrali pred vhodnimi vrati. Nekaterim so začele smeti lesti čez okna.«V resnici ni šlo več za kupe. Na kilometer dolgi cesti so se vrteli bagri, ki so nakladali smeti na tovornjake. Na desni strani je tekel dolg zid ob šoli, na drugi pa je bila ograja obrata prehrambne industrije. Brez posebnih zadržkov so prevračali smetnjake, rinili pred seboj smrdljive vreče in včasih kar vse skupaj naložili in odpeljali. Operacija, ki je potekala samo v siju luči na vozilih, je bila očitno improvizirana. »Dovolj je dovolj,« je nejevoljno rekel eden od moških, ki je očitno vodil operacijo. »Vzeli smo bagre gradbenega podjetja, z njihovim dovoljenjem, seveda. Ljudje so posodili tovornjake in zdaj bomo vse skupaj odpeljali stran od tod...Ampak kam, če ni odlagališč?« sem vprašal in se izogibal temni reki, ki je tekla po cesti.»Pred hipodrom,« je odgovoril.»Je tam odlagališče...Ne, tam je parkirišče...Kaj boste s tem pridobili...Pred našimi hišami ne bo več smeti. Od tam jih bo že kdo pobral. Ljudje so zares jezni, veste. Zares jezni. Dovolj je bilo.«Na poti proti središču je mesto po deveti uri zvečer dobilo nekoliko obupan izraz. Vrečke s smetmi so lezle izza vsakega vogala, prekrivale pločnike in se na vogalih zbirale v kupe. Cesta je potonila v predor, ki je peljal skozi podzemna parkirišča. Tudi tam so bili ob avtomobilih parkirani kupi modrih in belih vreč. Na drugi strani je bil Garibaldijev trg pred železniško postajo, kjer so odpadki naredili slavolok, skozi katerega si prišel v speče središče mesta. Lilo je kot iz škafa. Meščani zagotavljajo, da se na kupih smeti ponoči sprehajajo podgane, ki jih lovijo psi, vendar so gore vrečk in kartonastih škatel stoično samevale in čakale, da se jih kdo spomni. Mesto na dlaniZjutraj je skozi oblake posijalo sonce. Mesto je v hipu spremenilo značaj. Na desni strani korza Garibaldi je stara mestna četrt, ki je pozabila, da je na Mediteran prišlo 21. stoletje. V ozkih prehodih med ulico Sopramuro in Lavinaio se je na vrveh prikazalo perilo. Neapelj svojo intimo brez sramu kaže na ulicah. Na balkonih, med okni in čez cesto so razpete vrvi, na katerih kot zastave visijo družinske osebne izkaznice. Trije pari otroških hlač različnih dolžin, očetove srajce, mamina spalna srajca in dolga vrsta nogavic solidne petčlanske družine, kot se spodobi. Čez cesto so visele bele rjuhe z izvezenimi vzorci. Takšnimi, kot jih ne vidiš več, ko skrbne roke izrežejo nitke po dolžini in niti, ki gredo počez, potem spletejo v bele lilije. Štiri temne delavske tute ob njih so kazale na proletarsko naravo četrti, serija črnih svilenih hlačk pa opozarjala na starodavne poklice, ki so preživeli ob vratih mestnega obzidja. Od njega so ostala samo vrata. Temna konstrukcija, ob kateri je slišati več arabske govorice kot pojočega neapeljskega narečja. Ob njih so plapolale kuhinjske brisače, dvoje pisanih kril, predpasnik in črne kavbojke. Mesto visoko v zraku pripoveduje zgodbe o svojih prebivalcih. Na ulici ni nič drugače. Vse se dogaja tam.»U pesce fresco,« je odmevalo po ulici in njenih stranskih rokavih. »U pesce, u pesce, u pesce,« z enega konca na drugega. Ulice so tržnica, na kateri diši po morju. Na stojnicah so široke in nizke posode s školjkami, ki razpirajo usta, v čebrih šklepetajo škampi, na ledu pa trepetajo trilje, brancini in orade. Mante, rombi, hobotnice, sipe, muzgavci, školjke vseh barv in ugorji so videti, kot da so jih pravkar potegnili iz vode in se še niso dobro privadili na mestni zrak. Ob njih osoljene polenovke pod curki sveže vode, ki so prišle iz severnih morij. V Neaplju kuhajo najboljšo morsko hrano na svetu, labirint ulic ob Garibaldijevem korzu pa je kraj, kamor pol mesta hodi izbirat najlepše kose za špagete alla scogliera, polenovko v ponvi z mladim paradižnikom in čebulo, in neskončen niz pečenih, kuhanih, cvrtih in na vse druge načine izmučenih morskih pošasti. Ob njih so stojnice s pomarančami, limonami, paradižniki in celim festivalom mediteranskih barv, ki bodo čez nekaj ur končali na krožnikih kot priloge. Moški in ženske ovohavajo živali in rastline, prebirajo korenje in čebulo, z znanstveno natančnostjo ocenjujejo svežino začimb in od blizu preverjajo bistrino v očeh. Vse je čisto, sveže oprano in nedolžno.Ob stojnicah stojijo modre plastične vrečke, v katere prodajalci mečejo vse, kar ni čisto prave barve, je prehitro uvelo ali je kako drugače neuporabno. »Kaj naredite s temi vrečkami?« sem vprašal gospoda, ki je prebiral školjke in jih sproti zalival z vodo.»Ste se prišli norčevat iz mene? Glejte, ni pravi trenutek.«Razložil sem, da sem nevtralen mednarodni opazovalec brez slabih namenov in zgolj radoveden.»Tukaj mora biti čisto,« je potem odgovoril. Ulica je bila umita od nočnega dežja, dišala je samo po morju in pomarančah. »Če ni, ljudje ne pridejo. Vse odnesemo na konec ulice, kjer so zabojniki. Vendar vam ne priporočam, da greste tja. Poskusite raje to.« Z veščo roko je olupil škampa in mi ga potisnil v roko. »Ulovili so ga danes ponoči.« Repek roza barve je bil čist in nedolžen, kot se spodobi za hrano, ki ima na prostem le nekaj ur življenja.Nosil sem ga kot štafeto mimo stojnic z jajčevci, papriko, ovčjim sirom, olivami desetih različnih barv in dvajsetih velikosti, brokoliju podobnimi majhnimi zelenimi cvetovi, ki jih skupaj s klobasami dajejo na pico, in polji radiča v kartonskih škatlah. Proti koncu ulice so se stojnice razredčile in potem nehale. Izza prvega vogala je molelo nekaj plastičnih vreč. Tudi uličica, ki pelje proti Trgu del Mercato, je bila zasedena. Napolnilo jo je trideset metrov vreč v višini treh metrov. Tu pa tam je kdo prišel mimo, odvrgel vrečo in odhitel naprej. Vse, kar so na desetih ulicah ribje tržnice zmetali proč, je končalo tam. Učinek je bil spektakularen. Še mačke so bežale stran. Parfumerie Mediterraneo Neapeljčani so takšni kot vsi drugi ljudje na svetu. Čez dan mečejo vse, česar ne potrebujejo več, v vrečo pod umivalnikom. Zvečer jo odnesejo do zabojnika na ulici in pričakujejo, da jo bo čez noč nekdo nekam odnesel. Kamorkoli, ker pred hišo res slabo izgleda. Vedno je bilo tako. Okrog božiča potem ni bilo več nikogar, ki bi vreče pobiral. Rezultat je dramatičen.Korzo Garibaldi je dolga avenija, ki gre čez vse mesto. Ob njej so bleščeče trgovine z imeni, ki jih poznajo od New Yorka do Vladivostoka kot znamke dobrega okusa, elegance in uglajenega življenjskega stila. Izložbe so drobne efemerne umetnine, na katerih si odpočiješ oči in razburkaš domišljijo. Stopil sem na tramvaj številka ena, ki pelje po aveniji proti morju in potem ob palmah Neapeljskega zaliva na obali do Trga zmage, kjer sta velik park in akvarij. Parfumerie Mediterraneo je bilo komaj razpoznati za kupom vrečk, ki so zakrivale njen vhod. Ljudje so si pokrivali usta, ko so hodili mimo. Trgovci so čistili šipe na svojih trgovinah, v katerih se je zrcalila urbana devastacija, akumulacija zavrženih dobrin pa se je posmehovala fasadam velikih bank. Veter, ki je pihal z morja, je pregnal zoprno kopreno vonjav, ki je prekrila mesto, pogled pa se je lahko zatekel samo proti otokom na morju, da je Neapelj pokazal vsaj nekaj od blišča, po katerem slovi. Od Trga zmage gre v hrib ozka ulica, ki pelje proti gradu. Gucci, Valentino, Lardini, Armani, Piero Guidi, Sivigli se svetijo napisi na trgovinah ulice, ki hoče biti ugledna in nič drugega. Na desni je Umberto, ki brez pretencioznosti pripravlja najboljše kuhane trilje v mestu in jih ponuja samo z limono in olivnim oljem na belih porcelanastih krožnikih. Tako nekako je videti vhod v raj sodobne družbe, v kateri preveč ni nikoli dovolj. Na dnu ulice je vhod v njen pekel. Vse, kar so v zadnjih treh tednih vrgli proč, se je zbralo na kupu, ki je zasedel pločnik med parkom in postajo tramvaja in se pospešeno širi proti Armanijevi trgovini, ki oglašuje, da prodaja tudi diamante. Pred njega je nekdo postavil lutko, oblečeno v Božička, ki veselo zre v kup dobrin. Mestna katastrofa je egalitaristična. V najbogatejših delih mesta je na ulicah prav toliko smeti kot v najrevnejših in vse so videti enako. Na drugi strani Korza so pločnik pred velikansko renesančno sodno palačo počistili. Na njenem levem robu pa se je nabrala veličastna gora odpadkov, ki sili pod okna sodnih dvoran. Zakrila je vhod, ki ga zapirajo deset metrov visoka lesena vrata z zapahom. Nad njimi je mogočna tabla, da je tam sedež občinskega urada za mestno čistočo. Neapeljčani tudi v najtežjih trenutkih ne izgubijo obešenjaškega smisla za humor.Kaj se je zgodilo? Odgovor je skoraj smešno preprost. Zmanjkalo je prostora za smeti. Ni ga zmanjkalo fizično. Okrog in okrog mesta je pokrajina, v katero bi bilo mogoče v nekaj dneh zmetati skoraj sto tisoč ton plastičnih vrečk in kartonastih škatel, ki so prekrile mesto in njegovo pokrajino. V neposredni bližini je vulkan Vezuv, ki ima dovolj velik krater, ki bi zlahka požrl vso svinjarijo in jo v morebitnem ponovnem izbruhu skuril. V nacionalnem parku Vezuva je tudi odlagališče, ki bi lahko sprejelo mestne smeti. Vendar so prebivalci Pianure, kjer je veliko smetišče, zasedli vhode in smetarskim tovornjakom ne dovolijo prehoda. Imajo dobre argumente. Odlagališče je degradiralo kraj, kjer so doma, število obolelih za rakom in drugimi boleznimi pa je visoko. Mestne oblasti v obupu načrtujejo začasno skladiščenje odpadkov v halah bližnje opuščene tovarne. Protestirala pa je policijska uprava, ker tam načrtuje gradnjo stanovanjskega naselja za policiste. Neapelj vsak dan proizvede okoli tisoč petsto ton odpadkov. Pokrajina, katere sedež je, jih proizvede skoraj osem tisoč ton. Kraj, skozi katerega se vsak dan pelje skoraj deset tisoč ton smeti, ima resne pomisleke, da bi sam požrl vse, kar vsa pokrajina vrže proč. Odpadki niso sortirani, v njih je vse – od strupenih snovi do zares smrdečih reči, ki delajo življenje nemogoče. Vsaka stvar, ki jo v mestu kupijo, pride zavita v embalažo, ki je narejena iz bolj ali manj večnih materialov. Kar gre na deponijo, bo tam ostalo za vse čase, prodiralo v podtalnico, hlapelo v zrak, kup pa se nikoli ne bo končal. V Pianuri so se uprli na koncu, ko so bila vsa zakonita odlagališča v pokrajini zapolnjena in je ostalo samo še njihovo. Novih odlagališč pa ni, ker jih nobeno mesto, vas ali naselje noče v svoji bližini. Logično bi bilo smeti sežigati. Velika sežigalnica je že v gradnji, vendar je vprašanje, ali bo sploh kdaj začela delati. Vsaj še eno leto ne. Ob tem čepi camorra, mreža kriminalnih organizacij, ki je v neapeljski pokrajini prepletena z ekonomijo in je v zadnjih desetletjih prerasla v poslovno elito italijanskega juga. »V smeteh je več denarja kot v heroinu,« mi je zagotovil eden od protestnikov, ki je pojasnjeval čudno ekonomijo smetarstva. V okolici Vezuva je nekaj nezakonitih odlagališč, kamor so kriminalne združbe odvažale smeti. Ob dvesto evrih, ki jih za predelavo tone smeti v svojih sežigalnicah zahtevajo Švicarji, se desettisoči ton hitro seštejejo v milijone. Večja je stiska s smetmi, večja je možnost za velike nezakonite zaslužke. Če Neapelj ne bi bil preplavljen z vrečkami, bi se vse skupaj slišalo kot izmišljotina. Uspešnost italijanske družbe je mogoče presojati na dva načina. Na eni strani so Gucci in Armani, dirkalna motorna kolesa in helikopterji, ki jih Italija kot ena najbolj razvitih industrijskih sil na svetu izvaža vsako leto več. To je v mnogočem fantastična dežela. Njen parmezan in olivno olje je mogoče kupiti v Kairu in Kartumu, New Yorku in Moskvi in v resnici tudi v vsakem supermarketu na Braču ali v Albaniji. Italijanska tuna v konzervah je hrana, ki jo poznajo v najbolj izgubljenih vaseh Afrike in Srednje Azije. Fendi poznajo na Japonskem in v Patagoniji. Italijani so si izmislili življenjski stil celega planeta. Morali bi znati počistiti smeti ne preveč velikega obmorskega mesta z dolgo tradicijo improvizacije družbenih sistemov.»Preštudirajte primer Mastelle,« mi je rekel ekolog, ki iz kopice razlogov nasprotuje zagonu sežigalnice smeti in namesto tega ponuja sanje o strogem ločevanju odpadkov, zakonsko reguliranje embalaže in kapilarno distribucijo organskih odpadkov v kmetijsko industrijo. »Vse boste razumeli.«V baru v ulici Agostina Depretisa niso diskutirali o smeteh. Te teme so se naveličali. Problem se bo prej ali slej rešil s kakšnim rokohitrskim manevrom. Če ne drugače, z intervencijo zveze Nato. Goste, ki so pili kratke kave s tako močno aromo, da se zavrti v glavi, je fasciniral politični škandal, ki je v nekaj urah razstrelil politično strukturo. Italijanski pravosodni minister Ettore Mastella je v sredo odstopil z dramatičnim govorom v parlamentu in s solzami v očeh. Preiskovalne sodnike neapeljske pokrajine, od koder je doma, je obtožil ekstremizma in organizirane zarote. Bilo je še kar nenavadno. Pravosodni minister je napadel pravosodje. Zjutraj so izdali nalog za aretacijo njegove žene Sandre, ki je predsednica neapeljske pokrajinske skupščine. Hkrati so izdali naloge za aretacijo tridesetine članov stranke Udeur, ki jo Mastella vodi. Popoldan pa so sporočili, da je v preiskavi tudi pravosodni minister. Stranka je majhna in kadrovsko vezana na neapeljsko pokrajino, vendar je ključni partner v koalicijski vladi Romana Prodija. Razlog za preiskavo je bil klientelizem. Ministrova stranka naj bi po političnih preferencah nastavljala primarije neapeljskih bolnišnic in namesto strokovnih argumentov zahtevala politično lojalnost. Preiskovalni sodniki, katerih delo vodi minister, so do dokazov o nezakonitem delovanju prišli tako, da so prisluškovali telefonskim pogovorom med ministrom in njegovo ženo.Do kolapsa tako starodavne operacije, kot je odvoz smeti, ni prišlo v nekaj tednih in tudi ne v nekaj mesecih. Bila so potrebna desetletja križanj politike in ekonomije, improviziranega razvoja pokrajine, ki je v jedru močno tradicionalistična, eksplozije poceni dobrin in razcveta kriminalnih mrež ob skoraj neverjetni ohromelosti države, ki je dopustila, da se ji močne strukture v hipu sesujejo v prah. Najbolj neverjetno pa je, da ob tem življenje v mestu poteka popolnoma normalno. Neapelj je tudi ob kupih smeti, ki se sesedajo na njegovih ulicah, eno najbolj privlačnih in sproščenih evropskih mest. zhod z avtoceste v južni del Neaplja je bil zaprt. »Ste slepi? Ne vidite, da imamo protest?« Cela četrt Agnano na zgornjem robu mesta je imela blokirane ceste, ki vodijo vanjo. Kot da je oblegano srednjeveško mesto z moderno betonsko arhitekturo. Vendar kljub modrim vozilom karabinjerjev in policije, ki so počivala na vhodih, naselja niso oblegali od zunaj. Prebivalci so svojo četrt zaprli od znotraj. Bili so razjarjeni, ker jim od božiča niso odpeljali smeti.