Misel o »nič zavarovanih območjih« do leta 2100 torej ni pesimistična, temveč optimistična (v vseh pomenih besede!). Ne bo jih, ker jih ne bomo več potrebovali: »Juhuhu!« Naučili se bomo živeti trajnostno in planet bo postal velik, prijazen rezervat za vsa živa bitja. A ne sprašujte me, kako bomo to dosegli. Ob današnjem človeku, ki mu nekaj pomenita le še za magnitudo večji avto od sosedovega in razvada, da sredi zime kupi sveže jagode, si prehoda nazaj v ekosistemsko bitje ne morem niti predstavljati. Tudi ne bi bilo prvič, da bi si strokovnjaki zamislili »idealno« družbo, za katero bi se pozneje izkazalo, da na tem planetu, v tem času in v teh razmerah ni uresničljiva. Zadnji, ki so nekaj takega poskušali, so bili Marx, Engels in Lenin. Po drugi strani pa planeta zamenjati resda ne moremo, čas na njem pa teče in razmere se spreminjajo. Kdo ve, kako se bomo spremenili tudi mi, ko nas bo naša kratkovidnost prignala do roba. l