“Pojma nimam. Mislim, da ne dobro. Ko je nehal mlatiti po meni, je skočil s postelje in šel iz hiše, ne da bi kaj rekel. JazSam sem zaspal. Ko sem se zvečer zbudil, ga še zmeraj ni bilo nazaj. Preoblekel sem posteljo. Naredil nekaj za večerjo. Potem sem poskusil brati knjigo, pa mi ni uspelo. Okrog enigh je končno prišel domov. Ničesar ni rekel. Takoj je šel v svojo sobo. Zjutraj sem ga zbudil s svežim rogljičkom in pomarančnim sokom. Rekel sem mu, da se morava pogovoriti. Rekel sem, da razumem, da je ves iz tira in besen. In da potrebuje čas. Naj me vpraša za pojasnilo, kadar hoče. Ves dan me ni vprašal ničesar. V začetku popoldneva sva se vkrcala na ladjo, pol dneva prej, kot sva bila namenjena. Molče sva se odpeljala domov. To je bila najdaljša in najhujša tišina, odkar je Monika prenehala govoriti.”