Mestece leži ob vznožju ognjenika Etna. Homer pa v Odiseji pripoveduje, da je tu živel enooki velikan Kiklop, ki je ujel Odiseja. Ta ga je oslepil in mu pobegnil. Jezni Kiklop je za njim metal kamenje, ki je tik ob obali, točno pred mestecem Aci Trezzo, ki ga takrat seveda še ni bilo, padalo v morje in nastali so zanimivi otočki Kiklopi. Otočki, ki so večinoma nekako krožne oblike s premerom kakšnih petdeset metrov in prav takšne višine, kot kakšni obeliski štrlijo iz morja. Le eden med njimi je bolj podolgovate oblike in nekoliko nižji. Na tem stoji tudi manjša zgradba. Otočki so tudi po barvi prav nenavadnega videza, saj so sestavljeni iz samih magmatskih kamnin in so skoraj črni. Na Jadranu sta po sestavi kamnin podobna otočka Brusnik in Jabuka. Slednji je Kiklopom podoben tudi po obliki, le da je večji. V mestecu Aci Trezzo pristanemo ob štirih zjutraj. Otočki, ki so le kakšnih dvesto metrov oddaljeni od obale, so vsi obsijani z rumeno oranžno svetlobo ulične razsvetljave in izgledajo resnično nekaj posebnega. Zjutraj v sončni svetlobi pa nekaj tega čara izgubijo. Toda Italijani so znali poskrbeti tudi za to, da lahko takoj opaziš, da so tudi ti otočki del civilizacije. Na skale, po katerih lahko edino plezaš, so namreč postavili prometne znake za nevarnost padajočega kamenja. V mestecu pozajtrkujemo sveže rogljičke in spijemo kapučino ter odrinemo. Z barko zaokrožimo okoli otočkov in si privoščimo kopanje v morju. Temperature ne zaostajajo za tistimi na Malti. Čudovit je še zadnji pogled na mestece z otočki v ospredju in Etno, iz katere se kadi v ozadju.