Čeprav je šele marec, sije sonce, nebo je popolnoma modro in na njem ni niti enega samega oblačka in resnično je zelo vroče. V Angliji bi bil lahko to eden od redkih poletnih dni, o katerih toliko Angležev vsako leto le sanja. Peš se napotiva po ravni cesti, ki ob reki pelje iz San Pietra, veseli sva, s seboj imava kopalke, zračne blazine, nekaj steklenic čudne limonade, ki jo imenujejo gasosa ali, v narečju, gazüa in vrečko svežih rogljičkov, ki sva jih kupili pri peku Ulisseju. Dvajset minut pozneje sva že v Diano Marinu, sprehodiva se še do rosticcerie, da bi kupili okusno na ražnju pečeno, z zelišči napolnjeno piško, ki nama jo (taka je moč vrtnarjev v tem delu sveta) razrežejo z vrtnimi škarjami in jo z razpršilom za rože poškropijo z aromatičnim belim vinom, preden jo zavijejo v aluminijasto folijo.