Po besedah Branka Krznariča, inšpektorja ITF, bi se lahko kaj kmalu zgodilo, da bi imeli člani posadke podobne probleme, kot so jih imeli Ukrajinci in Romuni lani na ladji Sines. Za zdaj imajo pomorščaki na Jubi hrane še za dobrih deset dni in tudi bivalne razmere so bistveno boljše od tistih, ki so jih imeli člani posadke Sines. Novopečeni ladjar je septembra kupil Jubo kot svojo prvo ladjo. Vprašanje je, koliko je finančno sposoben. Toda Krznariču se zdi problem lažji že zato, ker gre za nekoliko večjo ladjo (kakih 150 metrov dolgo), sodobnejšo (letnik 1976) in predvsem boljše ohranjeno. Zanjo bi bilo mogoče na trgu dobiti bistveno več denarja. Težava je toliko večja, saj je izolska ladjedelnica že sama v težavah in ne ve, ali naj se loti popravila še ene ladje, ki ne bi imela ustreznega jamstva. Ladjedelnica Izola pa zdaj ne more kazati več veliko razumevanja za takšne zastonjkarje. Podjetje je v hudih škripcih, saj je nekaj čez 40 zaposlenih v krovnem podjetju že dva meseca brez plače. In prav po besedah Branka Krznariča naj bi zaposleni začeli vse odločneje zahtevati izplačilo zamujenih plač. Nekoliko prijaznejša bi lahko bila za Ladjedelnico Izola »zgodba« s predvidenim poslom o rekonstrukcijskih delih na ladji Sea Cat. To je skoraj 77 metrov dolg trajekt londonskega podjetja Sea Caontainer, na katerem naj bi v ladjedelnici do maja meseca v celoti obnovili protipožarni sistem in rampo za izkrcavanje in vkrcavanje vozil. Pogodbo o poslu, ki naj bi prinesel nekaj svežega denarja (med enim in dvema milijonoma evrov) v podjetje, naj bi sklenili naslednji teden.