Farmacevtske industrije se zdaj polašča zaskrbljenost. Če je leta 1980 začela svoj fenomenalni vzpon, je bilo leto 2000 morda začetek njenega zdrsa. Težko je zagovarjati tezo, da je tako bogata in močna industrija – in s svežo zmago glede podpor za zdravila na recept v okviru programa Medicare – v težavah, pa vendar je. Del teh težav je mogoče pripisati pešanju gospodarstva od njegovega viška leta 2000. A poleg tega poznamo posebne dejavnike, ki veljajo za to industrijo, in zanje ni verjetno, da bi jih splošno izboljšanje gospodarstva kaj spremenilo. Tukaj je hitra razčlemba problemov. Ljudje so se začeli jeziti zaradi visokih in hitro rastočih cen zdravil na recept. Nič več ne verjamejo, da mora velika farmacija zaračunavati stratosferske cene, da bi pokrila stroške raziskovanja in razvoja. Še zlasti se jezijo starejši občani; iz razlogov, o katerih sem govorila v prejšnjem poglavju, ni verjetno, da jih bo podpora za zdravila v okviru programa Medicare pomirila za dolgo časa. Vse več Američanov – tudi cela mesta – kupujejo svoja zdravila v Kanadi, kjer so dosti cenejša, in pojavljajo se pritiski na kongres, naj umakne zakon o nelegalnosti takega početja, ki ga je navdihnila industrija. Velike zavarovalnice in vlade zveznih držav potiskajo cene zdravil navzdol, vztrajajo na velikih popustih in uporabljajo sezname preferenčnih zdravil (t.i. formularje). V zadnjih letih se je ta industrija soočila tudi s povodnjijo sodnih postopkov, ki so jih sprožili zvezni in državni tožilci, Zvezna komisija za trgovino in potrošniške skupine, z obtožbami za različne prestopke. In končno, tako zelo hvaljena dotočna pipa se suši. Kljub vsem govoricam te industrije o stalnem dotoku inovativnih zdravil se je ta tok v resnici zmanjšal na kapljanje. Dobički ostajajo enormni, toda rast prodaje se upočasnjuje, farmacevtska podjetja odpuščajo delavce in nekatera od njih so v zadnjem letu ali dveh doživela strm padec cen svojih delnic. Morda se dejansko kuha »popolno neurje«.