Kakšne neki bodo videti kronike novomeške gimnazije ob tristoletnici? Nikjer slik profesorskega zbora iz zadnjih petdesetih let z resnimi, strogimi, a vendar pametnimi in pravičnimi obrazi. Samo kakšna slika profesorja, ki ga je ravnateljica obtožila spolnega nadlegovanja dijakinj, ali njena podoba iz televizijskega tednika, kako nazorno kaže to nadlegovanje. Ali slika kakšnega profesorja, ki ima teh neurejenih razmer zadosti že do roba potrpežljivosti in hlepi po novi in bolje plačani službi, jezo pa sem in tja izlije nad dijaki in jim zagreni kakšno kontrolko. Ali morda slika profesorja, ki je nekdaj sanjal o znanstveni karieri, pristal pa na tem necenjenem in slabo plačanem delovnem mestu. Potem pa seveda slike dijakov, maturantov, podivjanih, neumnih, nevednih. Takih, kot nam jih je Gimnazija vzgojila in izobrazila. Krivi pa bodo temelji, teh pa na slikah ne bo, ker so nevidni. Zraven bo mogoče slika svečane akademije ob dvestopetdesetletnici, svečanih govorov in svečanih pojedin. Teka prepotenih dijakov čez mesto do športne dvorane, kjer se, če sploh se, izvaja pouk telesne vzgoje, ki je dijakom v smislu zdravega duha v zdravem telesu zagotovljen z ustavo in zakoni, seveda ni nihče fotografiral in dokumentiral. Tudi ne bo fotografij utrujenih dijakov, ki se pozno zvečer iz šole vračajo domov, tudi ne statističnih prikazov in raziskav njihovega zdravstvenega stanja zaradi pomanjkljive prehrane, prav tako ne raziskav njihovega duševnega razvoja zaradi neurejenih šolskih razmer. V slavnostno publikacijo se bo napisalo samo: "Zaradi gnilih temeljev je Gimnazija šolsko leto 1996/97 (ali do 97/98, morda celo do leta 00, tega sedaj še ne moremo predvideti) preživela v težavnih razmerah kot neljubi gost tehnične šole, pa vendar so vztrajna naprezanja vseh, pa res prav vseh, od ministra, sekretarja, župana, ravnatelja, gradbenega odbora pa še koga, rodila sad in dijaki se po enem (dveh, treh, petih?) letih vračajo v svojo obnovljeno stavbo z zdravimi temelji."