Po vsestranskem naravoljubcu Dariu Corteseju, piscu pred dnevi predstavljene knjige Divja narava na kvadrat, ima vsaka jesen v sebi veliko pomladnega, pomladanskega. O Dariu in knjigi več naslednjič. Je pa minulo soboto, v običajno pustem mestnem središču Kranja, izgledalo pomladno. Kot da bi zaradi pomladnega utripa in čudovitega zgodnje jesenskega vremena vsi prišli v mesto. Bilo je enostavno lepo videti živahno mesto in razpoložene ljudi. Vse od župana navzdol. Bolj zaradi prizadevanja »fra Roka« kot pa zaradi naključja, ker ta le niso, kajne, se je zgodilo prijetno dopoldne tudi pred mestno katedralo, pred cerkvijo svetega Kancijana in njegovih tovarišev na Glavnem trgu. Le da je bila žal za turiste in meščane cerkev zaprta. Zaživelo je pred gostilnico Šink, ki vse bolj dobiva novo vsebino. Rok Zaplotnik, fra Roko, se z energijo proti vetru trudi vpeljati vinski bar. V ta namen se meščanom in ljubiteljem slovenske vinske kapljice dogajajo sobotni degustacijski dopoldnevi. No, za nekatere tudi popoldnevi. Tokrat se je, tretji po vrsti, pred Šinkom predstavil prijatelj Gorenjske, vinski as Valter Sirk iz Višnjevika, vasi, kjer se rojeva najboljša rebula. Na Valterjevo novo, grafično zelo moderno in drzno vinsko etiketo smo se že navadili. Sončno obsijani, s pogledom na čudovito cerkveno pročelje, nismo okušali mošta, ampak dve mlajši, sveži beli vini in obe Terezi, belo in rdečo zvrst, »couvee«. Vetrc je nosil vonj sveže kuhane jote in še ministru za zdravje bi se nasmejalo ob toliko prijetne energije. Prvi smo doživeli tudi mestno novost. Župan Mohor Bogataj je za trenutek odložil kozarec prijetnega vinca in se dal usesti na kočijo z imenom Viktorija, ki jo je v Kranj pripeljal Janez Peternel iz Radovljice. Kočijaž Anton Bizjak, stari maček tovrstnega posla je prignal dva iskra konjiča, lipicanca, kobili Montauro in Slavino, ki sta k Peternelovim prišli iz Lipice. Sodeč po kočiji bo mesto dobilo bolj dunajski videz. Janez Peternel, ki bo odslej skrbel za tovrstno mestno dejavnost, namerava preskrbeti še zaprto kočijo, konec leta pa dobi še kobili iz kobilarne Karadžorđevo v Srbiji. Valter je odprl novih steklenic, otroški vrvež ni motil prav nikogar, eni so odhajali, drugi prihajali, tretji so se zasedeli in se niso dali motiti, čeprav obteženi s cekarji polnih sveže zelenjave. Haha,… Mimo sta prišla tudi Andreja in Jelko Kacin in urni Rok jima je brž natočil Sirkov cabernet. Na zdravje jima je bolj na daleč zaželel tudi župan, a se novoizvoljeni predsednik LDS ni zmedel. Politična nesoglasja pač ostajajo, lokalne in županske volitve pa se vse bolj bližajo. In potem smo spraševali, katera je bolj navihana. Brina ali Zoja. Ponosna dedek in babica Danica in Franc Nadižar - Šanc, sta v enak nasmeh pritrdila Brini, hčere Katjuše, Petrina Zoja pa se ni dala zbuditi. Franc Nadižar, alfa in omega gorenjskega urbanizma ni bil pravi naslov, ko smo pogledovali proti zanemarjeni Elitini fasadi in Francetu Prešernu, ki sta mu družbo delala grd zabojnik in umazan kombi. Z veseljem pa je Šanc, vaterpolist kranjskega Triglava, generacije Vinka Šorlija, Vikija Mohoriča, Andreja Colnarja,… čestital abrahamu Francu Kuharju - Kuhiju, vaterpolistu legendarne in zvezdniške ekipe iz časov prve Yu lige, generacije Janeza Šveglja, Iztoka Krašovca, bratov Malavašič, vratarja Tuga,… Ja, hm, spomini, ko začno polt in emocije. Lahko bi nastal film! Tega, tako emotivnega v Kranju ni več. Vse je bilo okoli športa, s športom. Naš drugi dom je bil na stadionu. In vsi smo se v en glas drli Triglav, Triglav. Za vaterpoliste, za košarkarje, za plavalce,… Nosile so se rifle, wrangler, kdor je imel »leviske« in copate All Star, je bil glavni šminker. In mi mlajši, smo jih gledali kot bogove. Franc Kuhar, včasih doma v Valjavčevi ulici, v najbolj nenavadni in športni ulici Kranja, je bil del te športno družabne in prijateljske zgodbe mesta. Pred dnevi, ko je povabil družino, sestri in brata, sošolce ter prijatelje, skupaj se veseliti v Vilo Bello, se nam je prenekaterim orosilo oko ob pogledu na črno-belo sliko vaterpolskega moštva, del katerega je bil tudi Kuhi. V testu pečeno šunko je zarezal Mirko Bodiroža in dolg večer, ki je postajal vse krajša noč, se je začel. Vsi dobrih misli, širokega nasmeha in prijetne energije. Le Mirko je malce bolj mrko zrl v dneve, ki mu prihajajo naproti. Po petih letih se poslavlja od Vile Belle in se z znanjem ter novimi idejami seli v gostišče Tabor. Srečno! Čestitke in darila so polnila prostor. Franc Kuhar, ekonomist in po novem, za darilo verjetno ne, član uprave zadolžen za prodajo in povezana tuja podjetja v Iskraemecu, se je v maniri dobrega govorca zahvalil družini in povabljenim. Še preden ga je »obhajal« pravi Abraham, so mu prijatelji pripravili pravi pravcati film za naslovom Baba Kuhi. Indijske plesalke so vnesle orientalske energije in Babo Kuhija smo spoznali še skozi drugačno stran. Slavko Vidic v podobi Abrahama je bil izjemen, kot je moral biti, ko je prevzemal »vajeti« predsednika uprave Iskraemeca iz rok prezgodaj umrlega Nika Bevka, s katerim je Franc Kuhar obredel skoraj cel svet, tudi arabskega. Sošolci pa so Kuhiju pripravili »study keyžs » z naslovom Magisterij življenjskih in poslovnih znanosti. Pred ostro ekipo, direktorjev Indijske firme Cook Good Fast Counters Ltd., s sedežem v Bombaju, je moral za lepe denarce kupiti tehnološko zaostalo podjetje analognih števcev. Ob uspešnem nakupu so mu prijatelji poveznili magistrski cilinder in se smejali do solz. Gorazd Krajnik, včasih podjetnik, zdaj zagrizen jadralec, je odigral sindikalnega predstavnika in mu v imenu kupljenega »Ltidija« izročil izjemno darilo. Hrastov bonsaj. Izjemno sosedsko vlogo pa sta odigrala dr. Marjan Žura, včasih košarkar Triglava, in žena Lili Gantar Žura, včasih košarkarica Triglava. Smeh je bil zaradi lutke, ki je nosila darilo in zaradi zgodbice, ki se je zgodila ob nakupu le-te v »sex shopu«. »Veste, gledam samo, hm, no ja, za prijatelja za darilo, ne zame, kupujem lutko,….« je razlagala prva zdravnica klape, Lili Gantar, zdravnica v dežurni ambulanti Kranja. Zdravnika tiste noči ni potreboval nihče. Bolelo nas je le od smeha. V družbi sina Gabra, ki je proti jutru igral in pel na glavnik, hčerke Petre in žene Alenke, zagotovo prve plesalke noči, je abraham Baba Kuhi poskušal upihniti svečo na torti. Svečo, ki se je ne da upihniti. Kot se ne bo dalo pozabiti spominov na mladost, poslovnih uspehov in padcev, spominov kar tako, na dobro vino, lepe slike, skulpture, še lepše rože,… Kuhi jih ima veliko. In je fejst fant! In bo praznik spominov, spominjanja. Solz in nasmehov!