Začetek. Sedim v frizerskem salonu Povej naprej, sedim mirno in predem kot mačka, jaz, ki sem doslej sovražila frizerje in sem redkokdaj prenesla kakšno njihovo/njeno roko med svojimi lasmi, pogledujem proti terariju, korak stran, v katerem prekrasen kemeleon čaka na svoj vsakodnevni obrok. Frizer Gašper pa iz škatle lovi murnčka, da opravi obred prehranjevanja, na sosednjem stolu vesela starejša ženička z drobcenimi navijalkami v laseh, na drugih pa že čakajo mladci in mladenke, da se bodo pobarvali, si podaljšali lase z umetnimi vložki … vsi pa smo tu tudi zato, da pokramljamo z Gašperjem. Ki je vedno dobre volje, ki ima vse možne telefonske številke (mi je posredoval kakšno, ki je nisem nikjer dobila), ki ve, kje se dobi najcenejše hiše in stanovanja v najem, kje prodajajo po ugodni ceni super modna očala, kje … Kaj bi naštevala, predlog je seznam kompetenc, ki jih ima frizer Gašper. Najina tema so otroci. Njegovi trije, s katerimi se igrajo in špičijo vragolije, vsak večer berejo knjigice "prav in narobe, zares in zahec", pa moji trije vnuki iz enakega testa. "Ta ni normalen, tolk je fejst," priporočam svojega frizerja prijateljicam, kadar jih zalije depra in potrebujejo kakšno spodbudno psihoterapijo. Avgustovska poletna vročina in zaradi dopustov prazna Ljubljana potrebuje za Prizmo optimizma prav takega gosta, sem rekla Gašperju. In on: "Pridem." Nenavadno hitro, brez dodatnih pojasnil in brez vprašanj je kar rekel ja. Pa sej ta ni normalen …