Njegova starša ta čas bolj kot dopust skrbi, kako bodo preživeli, vrnili dolg v trgovini in imeli dovolj hrane za sproti, plačali položnice, kupili Tiniju, kot ga ljubkovalno kličeta, šolske potrebščine, obutev, nekaj nujnih reči za šolo v naravi. Na toplejša jesensko zimska oblačila raje sploh ne pomislita, ker tudi ne vesta, od kod bosta vzela denar. Triinštiridesetletna mama ne skriva, kako jo boli, ko otroku ne more dati vsega tistega, kar imajo njegovi vrstniki, a se trudi, da bi imel vsaj najosnovnejše. »Medtem ko pridejo otroci – vsaj nekateri – na prvi šolski dan v razred v najnovejših športnih copatih in super modnih oblačilih, ima naš fant na sebi vse najcenejše. Pa se nič ne pritožuje, strašansko je srečen, če ima kaj novega, četudi iz razprodaje; rad je namreč lepo oblečen.«