»Novembrskega dne sem se z avtom vozil k hčerki, ko mi je iznenada po levi strani nasproti pripeljalo vozilo. Da bi se izognil čelnemu trčenju, sem sunkovito zavil in odneslo me je s ceste. Avto je začelo obračati in ko je stisnilo streho, mi je zlomilo vratni del hrbtenice,« pripoveduje Jože. Spominja se trenutkov, ko so ga reševali iz okleščenega vozila, potem ga je zagrnila tema. Zbudil se je v bolnišnici. Priključen na aparate in cevke se je boril za življenje. »Zame ni boljše bolnišnice od celjske. Zdravniki so se trudili po vseh močeh. Izven življenjske nevarnosti sem bil šele čez slaba dva meseca. Začeli so me privajali na to, da bi zopet zadihal z lastnimi pljuči. Bilo je hudo, zdelo se mi je, kot da se bom zadušil,« se spominja tistih trenutkov. Vedel je, da je hudo poškodovan, vendar mu noben zdravnik ni naravnost povedal, da ne bo več hodil. »Rekli so mi, da se z rehabilitacijo da marsikaj izboljšati, odvisno od posameznika in poškodbe. Ko sem ugotovil, da ničesar več ne čutim, so nastopili črni dnevi. Zavedel sem se, da bom povsem odvisen od pomoči drugih.« Ko je dozorel čas, so ga iz bolnišnice napotili v inštitut za rehabilitacijo invalidov Soča. Tam je naredil svoje prve 'korake' na invalidskem vozičku.