Po bitki pa je bil Vuk Branković politično drugače orientiran kot Lazarjeva vdova, kneginja Milica. Milica je zastopala politiko kompromisa s Turki, Vuk pa je zastopal stališče povezovanja z Ogrsko in se še naprej upiral sultanu Bajazitu. Lazarevići so namreč po kosovski bitki preživljali težke čase. Najprej je bilo treba urediti odnose s sultanom, kajti s severa je grozila Ogrska. Po nasvetu patriarha, visokega klera in sabora sta se Milica in mladoletni sin Štefan odpravila k sultanu v daljno Sevastijo (mesto vzhodno od Ankare) na pogovore. Kasneje sta vodila Lazarjevo hčerko Olivero v sultanov harem. V času pogajanj s sultanom pa so po Srbiji križarile turške čete in skupaj s srbskimi četami odhajale proti Donavi zaradi obrambe pred ogrskimi vpadi. V deželi je vladalo razsulo. Položaj pa je izkoristil Vuk Branković in se skušal osamosvojiti. Menil je, da bi morala njemu pripasti vloga kneza Lazarja. Čeprav ni prišlo do odkritega spopada, je bilo to dovolj, da so vrhovi srbske družbe, ki so bili zbrani okoli Lazarja, začeli dvomiti o zvestobi Vuka Brankovića. V teh okoliščinah je kneginja Milica celo razmišljala, da bi se z družino in imetjem umaknila v Dubrovnik. Vendar je bil sklenjen sredi leta 1390 mir s Turki. Srbija se je obvezala, da bo plačevala letni tribut, sinova Vuk in Štefan pa bosta sodelovala s pomožnimi četami v turških pohodih. S tem dejanjem je bila prekinjena zveza med Lazarevići in Vukom, kajti dosežen mir zanj ni veljal.