Tončka je poiskala grablje, za hip je še postala na soncu, si malce pretegnila svoje že nekoliko okorne ude, potem pa je odločno stopila proti hribu. Prvi dan se je hitro upehala, večkrat je morala počivati. Vedno večji pa je bil tudi kup suhega dračja, ki ga je nanašala dan za dnem, da ga bo po končanem delu zakurila. Zadovoljno je opazovala okolico; trava se je vidno prebujala, vse več je bilo tudi zelenečih brstov, narcise so se znova dvignile, z grabljami jih je nekoliko polegla. »Bo, bo,« si je mislila Točka, »nisem še za staro šaro. Sedem križev nič ne de, samo volje ne smem izgubiti.« Tako je opogumljala samo sebe in se v mislih pogovarjala s svojo samoto.