Tan jo je prijel za roko in ji rekel, da ne bosta šla daleč. V kakšnih petnajstih minutah sta prišla do dobro zakrite koče pod velikim drevesom, da je bilo v večerni sopari v senci skoraj hladno. Tan je po tleh pogrnil šotorsko krilo, ki ga je potegnil iz nahrbtnika. Z roko jo je povabil, naj sede. Sam ga je ubogala in ga potem, počivajoč v udobno zleknjenem položaju, opazovala, ko je nosil suho dračje in debela polena, zakuril ogenj in skrbel, da so se kamni v zemlji dodobra razgreli. Potem je odprl nahrbtnik in začel pripravljati jed. Sam je videla, da dodaja neke sveže rastline, da rakovice poliva z neko tekočino, vendar ni imela najmanjšega pojma, kaj naj bi bilo to. Čisto vseeno je, privoščila sta si namreč kraljevsko pojedino. Rakovice so bile ravno prav pečene, da je bilo zlahka izluščiti slastno meso. V leseni posodici je bila neznana tekočina, ki jo je Tan nalil iz večje posode, v kateri so se na koncu znašle vse rakovice z razgretih kamnov. Oddale so čudno tekočino svetlo rjavkaste barve in močnega vonja. Sam je gledala, kako se je jedi lotil Tan in ga posnemala.