Nekaj časa sem ostal kar v Ljubljani. Pri Šali sem vnovčil abonma na dekadentno polmeščansko stanovanje kot bivak za okrevanje, oziroma prehajanje iz enega agregatnega stanja v drugo. Pa tudi trideset jih še nisem napolnil. Šala je spet nekaj poskušal, a sem ga zavrnil, da imam fanta manekena v Milanu, pa v ogledalo, da naj se malo pogleda. Kljub nepretresljivi fasadi mi je bil v bistvu všeč. Nikoli si ni privoščil izpadov nižjega čustvovanja, stvari je vzel na znanje take kot so, čez deset let se itak vse vrne. Definitivno mož medcelinskega formata. Bil je človek-ujeda, kar je padlo, to je pohopsal. Doma pa vse urejeno po črki zakona. In blazno vešče je znal vihteti besede. No, da se ne bom zdaj post festum zaljubil, prva je na obisk prišla neka igralka. Ni bila Catherine Deneuve, rojena Dorleac, ki je bila bojda preveč sramežljiva in samozavestna, se pravi komplicirana, tudi Nastassja Kinski ni bila, Milena Dravić ali Sonja Savić prav tako ne in gotovo ne Milena Zupančič ali Štefka Drolc. Ime ji je bilo Staša, iz Prekmurja doma. Dobila je prvo vlogo v neki drami, ki je bila zaradi prostaškega in neknjižnega besednjaka že vnaprej obsojena na neuspeh, pa je pod mottom grem-na-terenske-vaje malo pokukala k meni. Ambiciozno se je opremila z vrhunskimi vini, a sem jo takoj v štartu zabil, da ne pijem. Hotela je prižgati cigareto, pa sem ji rekel, veš, v tem stanovanju se ne kadi. Konsternirano je začivkala, ja kaj se pa lahko dela? Ne vem, lahko ti pokažem Džonija, pa se potem sama odloči. Staša je spremenila razpoloženje, misliš Joužeka bi mi pokazal, Džoni pa jebo tebe i majku tvoju. Bil bi naj to začetek strastnega skrivnega razmerja, res, kot v C-muviju, pa sem ji rekel veš kaj Staša, a ne bi midva raje na dikciji delala. Ne vem, če je dovolj jasno, bil sem malce indisponiran. Staša je promptno dokazala, da jo je periferno poreklo že naučilo borbenosti. Veš kaj, dikcijo imam boljšo kot ti (čista resnica), ampak reci, kaj si že rekel, da imaš Džonija, je rekla in me pomenljivo in ocenjujoče skenirala. Svaka čast. Ne oziraje se na Džonijeve proteste, sem si rekel, pa zakaj ne. Staša je ne da bi investirala eno samo steklenico torej dosegla svoje - strastno razmerje. Beseda strasten je ena, interpretacij je več: nalomila me je kot suho dračje, ko me je razmetala po neustreznem ležišču in nemalokrat v steno. Dvomim, da sem bil kdaj tako izdatno tepen, če odmislim očeta. Tičal sem v pasti. Človek mojega slovesa res ni bil v poziciji, da namiguje na več nežnosti. Sporočil sem pač v mezanin, Džoni potrpi. Dobro me je zmlatila, Staša, a ko je nehala nastopati in začela oprezati ali uživam, ker če ne uživam jaz, tudi ona ne uživa, zaradi česar ne uživam jaz in tako naprej... pa se je zlagoma in v splošno zadovoljstvo, unesla. Fenomenalno je kuhala, res vrhunsko in potem sem se nekega dne zalotil, da grem k njej na južno. Stopnišče je bilo ofrajhano z bukoličnimi vzorčki in Staša me je dejansko pričakala opasana s firtahom. Tisti hip sem v sinemaskopu uzrl betonski red stvari, kakor ga diktirata narava in družba - trik, ki si ga je pred mnogimi leti izmislil nek štreberski pobiralec davkov in človeštvu za naslednjih deset tisoč let nataknil plašnice na oči. Kad se mora , mi je težko, nemogoče, da bi jaz to izpeljal. Moja pozornost je poslej veljala Tei Karić, ki ni bila v nikakršnem sorodstvu z razvpitim preprodajalcem starih televizorjev znamke RIZ, EI Niš in Rudi Čajavec. Takrat sem se bil že odselil od Šale. Spal sem malo tukaj, malo tam, po potrebi, največ pa pri človeku, h kateremu so zelo rada zahajala dekleta iz neurejenih, se pravi skoraj vseh družin, če jim je bilo tesno pri srcu. Jaroslav, Jaro na kratko, je bil odličen poslušalec in vedno je imel eksperten nasvet v rokavu. Tehtno, mislim leta in leta je izbiral družico in se zaradi kovačeve kobile, ki je vedno bosa, naposled zajebal z uvozom iz Kalifornije, ampak to je bilo kasneje. Še kasneje je po nemajhnih dramah presedlal na predsednikovo hčerko. Ne vem, kaj mi je reva storila, da jo stalno vlačim po ustih. Tudi predsednikove identitete ne nameravam razkriti. V izogib tožbi, dasiravno močno dvomim, da bi se on spustil na raven nekaterih debilov, ki iščejo in najdejo zaslužek v tem, da obubožane pesnike mlatijo po prstih. Zadošča naj, če namignem, da je vsled rezerviranih genov zgolj pasivni košarkaš in da ga imamo zaradi umirjenega karakterja in modrosti - z izjemo redkih avtodestruktivnih kislic - še danes vsi radi. Jaro je bil že takrat borec za pravice delavcev in to dosledno počne še naprej, v situaciji, ko so ti zreducirani na donatorje diskontnega mleka. Med nogami je imel ogromno žival in ker je monstrum samo za dvig pokuril neznanske količine energije, je bil bolj škrt z aktivnostmi in sploh ni zameril, če sem se tuintam posladkal s katero od njegovih pacientk, kar se je stalno dogajalo. Nekatere so odpadle, Tea pa je bila bolj trdoživa. Ukvarjala se je z video biznisom, takrat nadvse konjunkturno panogo, ampak še enkrat poudarjam, da ni bila v žlahti z onim drugim fukičem. Kuhala ni niti pod razno, jaz pa kot vedno iz ekstrema v ekcem. Bila je bolj mehke sorte, že malo na meji za moj okus in v postelji je zahtevala trdo ježo, ki se je spogledovala z mazohizmom. V danem primeru mi je to ustrezalo, saj je bila dovolj podložena, da me tleskanje ni spravljalo v nevarnost. Njena dolga griva je bila priročno oprijemalo. Sproščeno sem jo jezdil, periferni organi so se trkali in veselo odbijali in če je padel ukaz, sem jo ostro zauzdal. Meni osebno kaj takega že ne bi sedlo, ampak sto ljudi, sto čudi. Tea s čustvi res ni skoparila in to je baje več kot dovolj. Pri Jarotu sva preživela mnoštvo divjih noči, ki so kavču v kuhinji smrtonosno zavdale. Stal je kot novorojeno tele, nakar smo mu odlomili vse noge in ga polegli na tla. Tako je bilo tudi iritantno škripanje umaknjeno z nočnega reda. Edino promet je bil še moteč in smrad iz obližnje varilnice piva, tam na Ruski ulici ena. Tea je bila deloholik, se pravi mi ni visela za vratom in prosti čas pa je rada trošila na kvaliteten način. Z njenim razklumpanim jugotom, ki je nekaj let kasneje neslavno končal pod gosenicami nič več ljudskega tanka - pa še plinska bomba v prtljažniku je zatajila, sva minuciozno kartografirala pomladno se prebujajočo ljubljansko kotlino. Ah, kako leta tečejo. Tea je imela rada senike, toplarje, pa tudi blatnega dola se ni branila, če je tako nanesel slučaj. Krepčala sva se v perifernih gostilnah, ki so bile kljub nezadržnemu maršu demokracije in z njo povezane draginje, takrat še nesramno poceni. Če pa je nama na škrtost udarilo, sva šla kar k njenim staršem. Oče je služil, mama je kuhala in obadva sta bila spretna v svojem početju. Stari je sovražil režim, in bil vsled tega občasno zadrt. Ko smo doživeli danke Dojčland in eviva Italija, so ga zmotna čustva hudo drago stala. Čukasta trma in neprikladen izvor sta imela za posledico, da je bil daleč od oči in srca izbrisan iz registra stalnih prebivalcev republike Slovenije, tako kot 18.034 drugih osebkov. Bil je lastnik firme, pa se v njej ni mogel zaposliti. Družinska hiša, ki jo je plus minus lastnoročno zgradil, je postala neidentificirana nepremičnina, ki je še na lastno ženo ni mogel prepisati. Dunajskim kočijažem alias vašingtonskim traktoristom je lezel v rit, dokler jim ni skozi usta pogledal in s pripadajočo slino cepnil na gramoz, pa je videl, kaj je hvaležnost. S Teo sva prav tako prezirala režim (katerikoli, če se mene vpraša), a na bolj parcialen, morda prefrigan način. Kradla sva knjige, ne beletristiko in podobno solato, temveč tiste, v katerih je znanje. Nekega dne mi je namreč v knjigarni počil film: sto jebenih mark za slovar, poln besedi, ki jih noben živ več ne uporablja, pa še jetičnega obsega, to je pa višek! Če nič drugega, mora biti vsaj znanje zastonj. V naslednjih dneh sva sistematično pokradla vse, kar se je dičilo z oznako slovar. Nakar sva za prijatelje ponovila vajo, tudi kak romančič je zataval v bisago. Podjetje DZS - drzni znanilci sprememb, hahaha - je morda ravno zaradi tega zašlo v likvidnostno sušo, ampak potem so začeli dilati baker in druge kovine in sta se spet cedila mleko in med. Ti menedžerji so neuničljiva svojat. Kdor ima veliko, hoče še več, kdor nima nič, naj bo s tem zadovoljen. Logično. Logična rast odnosa s Teo, ki se je nahajal v za moje pojme zrelejši fazi, je pripeljala do tega, da sva bila vedno bolj poredko pri Jarotu in vedno bolj pogosto pri njenih starših. Kar se je lepo skladalo s konceptom umirjenejšega, bolj urejenega in nič ciničnega življenja. Porajkelj v špriklah utečenega kolesja je bil efekt familiarizacije. Naenkrat sem se zavedel, da sem instrumentaliziran kot zet aspirant, pri čemer še danes ne vem zagotovo, kaj naj ta beseda pomeni. Spreletel me je nek srh, kot zmaja kopje svetega Jurija, avtomatsko sem odmomljal: pridem takoj, samo po cigarete skočim in zviz po hribu navzdol. Počakaj no vendar, Klemen, je mama še nekaj navrgla za mano, od kdaj pa ti sploh kadiiššš?