Ko sem bila v Indiji pred dvema letoma, sem povsod otroke lahko razveselila s kuliji ali svinčniki, zdaj te zanje vprašajo le še v bolj odročnih ali revnejših krajih. Nekaj sem jih razdelila pridnim pastirčkom, fantom in puncam, ki so po skopi suhi travi pasli domače čredice. Še zdaj ne vem, če hodijo v šolo, morda le občasno ali kadar doma ni toliko dela, kar pri revnejših družinah ni tako redko. Sicer pa imajo tam najlepše šole, kar sem jih kdaj videla. Učne urice so v lepem vremenu namreč kar zunaj, pred šolo in obdani z naravo in gorsko panoramo nizajo številke in črke na manjšo tablo. Sedijo v krogu ali kar tako pomešani in vsi mahajo, ko se sprehodiš mimo. Ena od učiteljic je skuhala čaj in se usedla na tla za kosilo, druga je vodila pouk. Tudi počitnice imajo prilagojene vremenu. Zato so v najbolj mrzlem januarju nekaj tednov doma, prav tako v času največjih poletnih nalivov. Zjutraj skupaj hodijo v šolo otroci vseh starosti, tudi dveletniki. Pojasnili so nam, da gredo ponekod zraven v varstvo, ker sicer mame doma ne morejo opraviti vseh stvari, vrtcev pa ni. Tam so ženske gonilna sila vsakdanjika, saj pokonci držijo vse štiri vogale. Skrbijo za gospodinjstvo in otroke, delajo na poljih, pasejo živino, nabirajo in nosijo drva, prodajajo poljščine. Včasih se res zazdi, da moški le pomenkujejo s sovaščani ob vročem čaju in sede vodijo kakšen manjši posel, če ga imajo.