omlad, pravzaprav taka pomlad, ki bi jo lahko imenovali že zgodnje poletje, je za delo na vrtu dokaj neprijazna, prav zato pa se je veselijo nedeljski izletniki. Vetrič, ugodne temperature, sončni in jasni dnevi vabijo v naravo. Skušnjava je bila močnejša od mene in sem se še sama odločila za krajši sprehod v predgorju Snežnika. Vse je bilo, kot naročeno: nebo, barve, cvetje in prijetna toplota, ki je že skrivala vonj po poletju in po lenarjenju na plaži. Pa še kraji so bili čudoviti: veličastna divjina je v tišini izginjala za obzorjem in človek je lahko samo ugibal, kdo vse živi in raste v objemu gozdov. Travišča so blestela v soncu in se končevala visoko v modrini neba. Pa mir in tišina! Ob vsakem izletu v še najbolj odmaknjen košček naše male Slovenije se mi porodijo iste misli: ko bi po vsem svetu iskala enako lepoto, je verjetno ne bi našla. No, ko sta mir in tišina, ko je prijetno toplo in udobno v naročju suhih trav, tedaj nastopi čas za počitek, za malico in branje. Z užitkom sem prelistala dnevno časopisje, mojo pozornost pa je pritegnil članek o vetrnicah na Volovji rebri, mora biti pravzaprav nekje tu v bližini, morda je to ravno travnato pobočje, ki se razprostira pred menoj. Začela sem iskati strma travišča, o katerih je bilo zadnje čase v Sloveniji toliko govora, in si zamislila, kakšna bi bila ta pokrajina, če bi bile na obronkih gora take vetrnice, kot sem jih videla med vožnjo od Dunaja proti Češki. Težko bi spadale v objem teh gozdov. Nekateri sicer govorijo o Španiji, kjer jih je veliko, a na Španijo me ne vežejo posebno lepi spomini. Razen Andaluzije je vsa Španija zmes puščavskih ravnin in intenzivnega kmetijstva. O lepoti, ki jo skriva Slovenija,