federacijo in vpeljala unitaristično državo (politika, ki je slepa za razlike; načelo nacionalne identitete kot transcendentne). Ko se je leta 1967 Biafra odcepila od Nigerije in je izbruhnila državljanska vojna, je Soyinka zagovarjal pravico do biafrske secesije (politika priznavanja različnosti) in možnost, da bi neka morebitna revolucionarno socialistična vojska (Soyinka jo je imenoval »tretja sila«) vendarle spet združila Nigerijo in Biafro (politika, ki je slepa za razlike). Toda po koncu vojne in dejanski ponovni združitvi Nigerije se je zavzel za načelo ponovnega risanja političnega zemljevida Afrike tako, da bi bile meje nacionalnih držav v skladu z etničnimi ozemlji (politika priznavanja različnosti). Nekaj let kasneje je v romanu Letni čas brezzakonja (1974) Soyinka spet zavrnil načelo nacionalne države in izpostavil pomen anarhistične ureditve družbe. Leta 1993 je zagovarjal načelo konfederalne državne ureditve Nigerije (politika priznavanja razlik). Ko pa je istega leta na predsedniških volitvah zmagal Moshood Abiola, je Soyinka volitve označil kot jasen izraz pannigerijske nacionalne zavesti (politika, ki je slepa za razlike). Vojaške oblasti pa so kratkomalo zaprle Abiolo in preprečile njegovo predsednikovanje. Na področju kulturne produkcije pa probleme heterogenosti subjektnih pozicij, lokalnosti kulture in politike priznanja poskuša razrešiti nacionalna alegorija. To Fredric Jameson definira na naslednji način: »Zgodba o zasebni posameznikovi usodi je vedno alegorija konfliktnih razmer javne kulture in družbe tretjega sveta« (Jameson, pričujoči zbornik: 363). Samo dejstvo, da je marsikatero litearno delo nacionalno alegorično, ni sporno (nacionalne alegorije poznamo tudi v slovenski literaturi: Krst pri Savici, Martin Kačur, Samorastniki, Črtomir, če omenimo samo nekatere). Toda če nacionalno alegorijo definiramo kot izraz povnanjenega antikolonialnega nacionalizma tretjega sveta, se izgubi občutek za notranje oblike dialoga, za hibridnosti in družbene dinamike postkolonije. Tako temeljna hibridnost v romanu Vlak v Paksitan indijskega pisatelja Khushwhanta Singha (1955) ni anglo-indijska hibridnost kot posledica britanskega kolonializma, temveč izhaja iz izvorne multietičnosti indijske podceline. Roman je tudi nacionalna alegorija, ki raziskuje medetnično nasilje hindujcev, muslimanov in sikhov, ki je izbruhnilo ob neodvisnosti Indije in Pakistana (1947). Glavno vprašanje romana je, kako ustaviti to nasilje in ustvariti 483