Dekodiranje in transkodiranje plus prevajanje in kritika; vse to je potrebno. Tako znanost postane paradigmatski model, ne zaključka, ampak tega, kar je sporno in spodbijano. Znanost postane mit, ne tega, kar uhaja človeški dejavnosti in odgovornosti na področju nad prepiri, ampak prej odgovornosti in zadolženosti za prevode in solidarnosti, ki povezujejo kakofone vizije in vizonarske glasove, ki so značilni za vednosti podvrženih. Razcep čutov, zmešnjava glasu in pogleda, ne pa jasne in razločne ideje, postane metafora za temelje racionalnega. Ne iščemo vednosti, ki jim vlada falocentrizem (nostalgija po prisotnosti ene prave Besede) in breztelesnega pogleda, ampak vednosti, ki jim vladata parcialni pogled in omejeni glas. Ne iščemo parcialnosti zavoljo parcialnosti, ampak zaradi povezav in nepričakovanih odpiranj, ki jih situirane vednosti omogočajo. Edini način, da najdemo širšo vizijo, je, da smo nekje na nekem mestu. Pri vprašanju znanosti v feminizmu gre za objektivnost kot pozicionirano racionalnost. Njene podobe niso produkti uhajanja in transcendence meja, tj. pogleda od zgoraj, ampak združevanja parcialnih pogledov in oklevajočih glasov v kolektivno subjektno pozicijo, ki obljublja vizijo sredstev potekajočega omejenega utelešenja, življenja v mejah in kontradikcijah, tj. pogledov od nekje.