Razcepljeni in kontradiktorni jaz je tisti, ki se lahko sprašuje o pozicioniranjih in je odgovoren, tisti, ki lahko konstruira in združi racionalna pogajanja in fantastične izmisleke, ki spreminjajo zgodovino. Joan Scott me je spomnila, da je Teresa de Lauretis (1986a, str. 14–15) to izrazila takole: “Razlike med ženskami je mogoče bolje razumeti kot razlike v ženskah ... Toda ko jih enkrat razumemo v njihovi konstitutivni moči – torej, ko enkrat razumemo, da te razlike ne le konstituirajo zavest vsake ženske in subjektivnih meja, pač pa tudi vse definirajo ženski subjekt feminizma prav v njegovi specifičnosti, inherentni in vsaj za zdaj nepomirljivi kontradikciji – teh razlik potem ni mogoče spet zrušiti v fiksno identiteto, istost vseh žensk kot Ženske ali reprezentacije Feminizma kot koherentne in dostopne podobe.” Razcepljati, ne biti, je privilegirana podoba za feministične epistemologije znanstvene vednosti. “Razcepljati” naj bi v tem kontekstu bilo o heterogenih mnoštvih, ki so hkrati potrebna in se ne morejo stisniti v izomorfne reže ali kumulativne sezname. Ta geometrija velja v subjektih in med njimi. Topografija subjektivnosti je večdimenzionalna; zato je tak tudi pogled. Spoznavajoči jaz je parcialen v vseh svojih preoblekah, nikoli zaključen, cel, preprosto tu in izviren; vedno je konstruiran in nepopolno sešit skupaj in zato se lahko spoji z drugim, da gleda skupaj z njim, ne da bi trdil, da je drugi. Tu je obljuba objektivnosti: znanstveni spoznavajoči išče subjektno pozicijo, ne identitete, pač pa objektivnosti; se pravi parcialno povezavo. Ni mogoče “biti” hkrati v vseh ali popolnoma v eni privilegiranih (podvrženih) pozicij, ki jih strukturirajo družbeni spol, rasa, nacija in razred. In to je kratek seznam kritičnih pozicij. Iskanje take “popolne” in totalne pozicije je iskanje fetišiziranega popolnega subjekta opozicijske zgodovine, včasih se v feministični teoriji pojavi kot esencializirana Ženska Tretjega sveta (Mohanty, 1984). Podreditev ni temelj za ontologijo; lahko pa bi bila vizualni ključ. Pogled zahteva instrumente pogleda; optika je politika pozicioniranja. Instrumenti pogleda posredujejo stališča; ni neposrednega pogleda s stališča podrejenih. Identiteta, vključno s samoidentiteto, ne proizvaja znanosti; kritično pozicioniranje pa jo, se pravi objektivnost. Samo tisti, ki stojijo na poziciji dominirajočih, so samoidentični, neoznačeni, breztelesni, neposredovani, transcendentni, znova rojeni. Na žalost je mogoče, da podrejeni hrepenijo po taki subjektni poziciji in se vanjo celo stlačijo – in nato izginejo z vidika. Vednost z gledišča neoznačenih je dejansko fantastična, popačena in tako iracionalna. Edina pozicija, s katere nikakor ni mogoče prakticirati in častiti objektivnosti, je stališče gospodarja, Moškega, Enega Boga, čigar Oko producira, si prisvaja in odreja vso razliko. Monoteističnega Boga ni nihče nikoli obtožil objektivnosti, le brezbrižnosti. Božji trik je samoidentičen in to smo zamenjali za ustvarjalnost in vednost, celo vsevednost.