Kaže že, da poteze političnega razreda vselej tvorno padejo na plodna medijska tla, kjer potem kolobarijo nacionalizem, rasizem ter drugi elitizmi ter podobne lene misli o boljšem in pravilnejšem življenju. Ob uveljavljenem, dokaj stabilnem in nevprašljivem načinu, ki ga izkazujejo tako množični mediji kot državne institucije pri sestavljanju čim širše podporne javnosti, pač nimam nikakršnih iluzij: oboji kupujejo podporo z dopuščanjem še kako spornih izrazov nadute in ošabne zdrave pameti, to pa zna biti v kontekstu večkulturne, moderne skupnosti še kako nevarno. Ta sredinski angažma pomeni tudi obstoj neizmerne lagodnosti v odnosu do mnogih tem, katerih podrobne vsebinske profile že desetletja ustvarjajo neodvisne kulture, subkulture, umetnosti in alternativne scene. Ena takšnih konstantnih državnih in medijskih veselic so denimo razprave o spolih in seksualnostih, iz katerih lahko kot zelo bistvene elemente kupovanja podpore razbiramo antifeminizem, seksizem, homofobijo, heterošovinizem ter ustrezno temeljito in popolno intelektualno nerazgledanost. Naj spomnim, da obstaja toliko študij s področja, da kar padajo s polic. Dobro bi bilo zapopasti že to, da psihiatri in psihologi tu enostavno nimajo kaj početi. Če sploh kje. Naj, kot velika ljubiteljica popularnega šunda, spomnim tudi na film Biti John Malkovich. V njem namreč naslovni lik uteleša toliko različnih person, subjektnih pozicij in vlog, hkrati pa se toliko različnih person, subjektnih pozicij in vlog utelesi kot naslovni lik, da bo - če so že pred tem bile zamujene vse tranzicije - vsaj po letošnjem letu, ko se je ta film rolal po domačih kinematografih, nevzdržno govoriti o "pravih" in "nepravih" spolih, razredih, starostih, seksualnostih, poklicih in ostalih značilnostih ter resnicah.