Vprašanje je bolj, kako si je brez predhodnega režiserskega znanja sploh drznil usesti na režijski stolček? »To ni stvar poguma. Gre samo za to, da si nekaj želiš narediti in da se ne oziraš preveč na druge.« No, pri filmu moraš navsezadnje obvladati filmski jezik, tehnično znanje... »Ne, zakaj?« me prekine. »Tehnično znanje imajo drugi. Če hočem podobe, ki me vznemirjajo v glavi, prenesti na filmski trak, se bom obrnil na direktorja fotografije, na igralce, lučkarja, kostumografko... Zato so tam. Da mi pomagajo uresničiti mojo vizijo. Edino kar je pri tem pomembno, je, da lahko prenesem svojo fascinacijo nanje. Samo to.« To zna. Ne razume, zakaj bi se moral pečati s toliko ljudmi, če ne bi verjel, da ne le, da dosežejo, ampak tudi presežejo njegovo vizijo. »Mar poznaš kakšnega res dobrega pisatelja, ki ga ceniš, ki ima pisateljsko šolo? Ne. Zakaj od pisateljev nihče ne pričakuje šole, zakaj se šola pričakuje od režiserjev? Tega ne bom nikoli štekal!«