Kljub tako zoženemu prostoru za sodno samovoljo pa je vendarle res, da je prav osebna avtonomnost sodnika tista, ki v precej primerih izostri ključna vprašanja presoje. Če bi sodišča ostajala samo v sklopu starega, bi se krog osebne svobode ne širil. Tako pa od primera do primera pred sodnike prihajajo vprašanja, na katera ni enostavnih odgovorov ne v pravnih tekstih ne v precedenčnih sodbah in ne v učenih teoretičnih razpravah. Morda se sliši nekoliko patetično, ampak takrat je sodnik prepuščen samo svoji vesti in svojemu razumevanju. Zaradi zagotovljene sodniške neodvisnosti to hvalabogu danes (kot včasih prej v socializmu) ni stvar poguma. A hierarhija vrednot, ki ji je sodnik zapisan, je na koncu stvar njegove osebne razširjene ali zožene zavesti.