Uporaba električnega toka v medicini ni iznajdba našega obdobja. Že zdravniki v starem Egiptu so za zmanjšanje bolečin pri artritisu uporabljali »šok« s pomočjo dotika ribe morski zmaj iz reke Nil. V današnjih muzejih lahko najdemo presenetljive električne naprave za zdravljenje - od preprostih baterij in elektrostatičnih generatorjev, do sodobne opreme za elektroterapijo. Sedaj že govorimo o bionični medicini, ki se je začela s preizkusom, ki so ga izvedli raziskovalci iz Utaha, ko so pred tremi desetletji električno mrežo povezali z vizualnim delom možganske skorje slepe osebe. Video kamera povezana v mrežo prek računalniškega »prevajalca« je elektrizirala posamezne točke v mreži, kar pa je osebi omogočalo, da razlikuje preproste črke. Iz projekta se ni porodilo kakšno »bionično oko«, ampak je eksperiment bistveno prispeval k razvoju slušnih vsadkov, ki so tisočem ljudi omogočile vrnitev elementarnega sluha. Nove elektronske naprave - na primer, sorazmerno mali vsadek, ki električno spodbuja živce ali hrbtenjačo ter s tem odklanja neznosno bolečino in omogoča normalno življenje - so seveda manj »šokantne« od tistih muzejskih. Sedaj je na vrsti še bolj revolucionaren korak: popravljanje možganskih poškodb, za katere se je prej mislilo, da so nepopravljive. V podjetju Medtronic tako preučujejo napravo Soletra za »aktivno terapijo kontrole drhtavice« (active tremor control therapy, ATCT) pri Parkinsonovi bolezni. Vsadek podoben srčnem spodbujevalniku, ne večji od ročne ure, nameščen pod kožo v bližini ključnice, pošilja prek štirih elektrod zelo slabe električne impulze v talamus, strukturo v globini možganov. V poskusih so pri nekaterih bolnikih z vsadkom, ki omogoča zunanjo kontrolo jakosti, simptomi skoraj popolnoma izginili. Vsadki proizvajajo različne rezultate pri različnih osebah, za kar je del pojasnila treba iskati v sami strukturi možganov, v katerih med sabo komunicira približno 100 milijard živčnih celic. Znanstveniki so prej verjeli, da se komuniciranje opravlja z zbiranjem ali odklanjanjem snovi imenovanih nevrotransmiterji, ki potujejo po sinapsah med celicami. Novejše raziskave pa kažejo, da je slika veliko bolj kompleksna, kar pomeni, da lahko tudi vplivi električnih stimulacij iz vsadkov imajo širšo uporabo. Kaskadne kemijske reakcije, ki jih povzroča električna stimulacija, bi lahko bile uporabljene tudi za izboljšanje človeškega spomina, na primer za zmanjšanje posledic Alzheimerjeve bolezni. Kakorkoli že, spoj bioloških raziskav in novih tehnologij napoveduje boljše dane osebam z poškodbami možganov - v prihodnosti pa tudi razvoj novih sposobnosti pri osebah z zdravimi možgani.