Ljudem nerazumljiv molk strokovnjakov pa ima še druge nerodne posledice: ljudje ga metaforično dojemajo kot slabo vest ali zarotništvo, v odgovor pa zato gibanja nove duhovnosti pogosto postajajo napadalna, aktivistična in se razvijajo v smeri, ki imajo komaj še kaj skupnjega s težnjo po povezovanju znanj in odkrivanju skupne resnice. Ker strokovnjaki niso pripravljeni svojih strokovnih informacij preoblikovati v razumljive metafore, zbirajo omenjena gibanja stare, slabe, netočne znanstvene metafore in iz njih "razvijajo" konstrukte, ki naj bi bili nekakšna nova interdisciplinarna duhovna paradigma. Na žalost pa odkrivanje resnice ni tako preprosta zadeva, da bi novo paradigmo lahko ujeli z bolj ali manj poljubnim asociiranjem nekaterih razvpitih in največkrat netočnih metafor, kar sicer počne večina oznanjevalcev nove paradigme: Strukturalno lingvistiko Chomskega povežejo s Frojdom, Frojda z Einsteinovo atomsko fiziko, atomsko fiziko z nevronsko strukturo možgan, možgane z mitologijo ameriških indijancev, zraven pridajo še kos budizma in Hawkinsovih črnih lukenj in najbolj običajen turistični menu nove paradigme je pripravljen za serviranje. Pri tem se povsem pozablja, da so Einstein, Chomski, Freud, Heisenberg, Levi-Strauss in drugi samo skrajni vrhovi stare specialistične paradigme in jih, že iz spoštovanja do njihovih dosežkov, ni mogoče poljubno mešati v mineštro, imenovano nova paradigma. Najbolj pa moti, da mešalci največkat sploh ne kombinirajo resničnih tez omenjenih raziskovalcev ampak le simbole, metafore, ki jih njihova dela odsevajo v splošni zavesti. Najbrž pa se vsi strinjamo, da je velika razlika med napr. Freudovimi psihoanalitskimi odkritji in med metaforo psihe, ki jo je meščanstvo 19 stoletja navdušeno privzelo od Freuda, ko je iskalo nadomestek za krščansko dušo. Podobna razlika je med Einsteinovimi fizikalnimi odkritji in med metaforo, ki jo je obča zavest za svoje povsem nefizikalne potrebe poiskala pri Einsteinu.