Moja naloga je reševati težave, je Matjaž Hanžek začel srečanje, ki se je kmalu spremenilo v poltretjo uro sproščenega pogovora o težavah slepih in slabovidnih v vsakdanjem življenju. Pozivam ljudi, da se pritožujejo. To je edina pot, da se kaj uredi. Težave najprej poskušam urediti s strpnim dialogom, če to ne zaleže, zagrozim z novinarsko konferenco, če pa še to ne pomaga, grem v javnost, je svoj način dela na kratko opisal varuh človekovih pravic in na željo udeležencev spregovoril tudi o tem, kaj so človekove pravice ter kaj lahko invalidi oziroma slepi pričakujejo in dosežejo, kadar so jim kratene. Na splošno gledano je v invalidskih organizacijah največ konfliktov znotraj njih samih. Pritožb glede drugih skoraj ni, le med invalidi samimi. Skupina ljudi, ki bi morala sodelovati, se ne razume, državni organi pa si manejo roke, saj jim potem ni treba delati, je ugotavljal Hanžek in pojasnil, da varuh lahko le nadzira delo državnih inštitucij, ne more pa delati namesto njih. Pojasnil je tudi, da iz urada za invalide nasploh ni pritožb. Kar ne pomeni, da je kršitev pravic invalidov zares malo. Menim, da so pravice še najbolj kršene na tistih področjih, kjer je najmanj prijav, je dejal varuh, ki ugotavlja, da je pri ljudeh, ki so jim kršene pravice, največja težava strah, da potem ne bi bilo še huje. Za najbolj represivni organ pa je označil šolstvo.