S političnim in administrativnim diskurzom deli pravni diskurz skupno značilnost in to je njegova eksplicitna vsebinska usmerjenost k skupinskim interesom, čeprav se deloma, na primer v okviru mestnega prava, ukvarja z individualnimi interesi, vendar vedno v skladu z normami, ki so kolektivne. Administrativnemu diskurzu je diskurz prava podoben tudi po visoki stopnji formalizacije na strani jezikovne izjave, čeprav se od nje do neke mere razlikuje po tem, da se - pogosteje kot v domeni administracije - njegova komunikacijska dejanja odvijajo v živi besedi (v pravdah, na primer), čeprav praviloma zadobivajo tudi svojo pisano obliko. Pravni diskurz poleg tega pripada visoko specializiranim idiomom. Če jih želimo zares obvladati (torej: če želimo obvladati tudi njihovo strogo opredeljeno raven izraza ter znanja, ki so potrebna za oblikovanje njihovih ravni vsebine) moramo iti skozi v principu formalen proces izobraževanja; strokovno specializirano izobraževanje kot predpogoj dejanske uporabe pravnega diskurza je prav tako element, po katerem se ta idiom razlikuje od administrativnega diskurza (za katerega moramo večinoma imeti ali strokovno nespecializirano izobrazbo ali izobrazbo za različne specializacije) ter od političnega diskurza (ki večinoma zahteva obče in nespecializirano znanje). Spričo vsega tega lahko pravni diskurz pojmujemo ne samo kot profesionalni žargon, ampak tudi kot sociolekt, ki znotraj "kolektiva pravnikov" funkcionira kot povsem jasno sredstvo njihovega medsebojnega razpoznavanja, ki so ga pridobili v specifičnih izobraževalnih procesih.