»Narodi, ki jim manjka samozavesti, so v resnici nagnjeni k intelektualiziranju. In v tem smislu imamo Slovenci zagotovo neki manko. Bojim se, da na slovenskih fakultetah ali na zavodu za šolstvo vlogo intelekta razumejo le redki. Intelekt je orodje uma, ta pa je v funkciji zavarovanja pred življenjem, ne pa sprejemanje življenja kot takšnega. Na neki način je intelekt čista »sabotaža« odprtejšega, srčnejšega odnosa do življenja. Kar je jasno vidno pri neki zelo strupeni intelektualni eminenci. Tak človek je čustveno povsem sploščen, neodziven in prestrašen. V čustvene interakcije niti ne stopa. Za takšnega človeka je značilna uporaba pretanjenega, zapletenega, težko razumljivega in visokopoteznega strokovnega izrazoslovja, ki se življenja praktično sploh ne dotika. Na neki način je to svet zase. V Ameriki, denimo, je polovica študija namenjena praksi. Nasprotno je študij na slovenskih fakultetah zelo intelektualen, verbalen in nepraktičen. Posledica je armada »kvazi strokovnjakov«, za katere je značilno eno samo pleteničenje. Zato je treba izobraževalni sistem od osnovne šole do fakultete zastaviti celoviteje. Tako, da bo dal praktična in uporabna znanja. Vsekakor smo Slovenci preveč intelektualni, pred življenjem kot zelo praktičnim pojavom pa nas je strah.«