Osnovna značilnost teh desetletij v katerih se avstrijsko cesarstvo ni zapletalo v mednarodne oborožene spopade je, da so Slovenci živeli po več kot tisočletnem obdobju pod skupnim vladarjem. Zato se je kljub dejstvu, da so bili razdeljeni med Kranjsko, Štajersko, Koroško, Goriško, Istro in Trst, da jih je živel del v lombardsko-beneškem kraljestvu, to je na ozemlju nekdanje Beneške republike, in v dveh komitatih Ogrske, krepil občutek skupnega jezika, imena in usode. Abecedna vojna oziroma iskanje najprimernejše skupne slovenske pisave je zelo jasen izraz takšnih prizadevanj. Narodna zavest se je zlasti pri mlajših svetnih in cerkvenih izobražencih krepila. Zanimanje za jezikovna, narodopisna in zgodovinska vprašanja je začelo sprožati tudi politična. Razpravljanje o teh temah je bilo zaradi hudega policijskega nadzora omejeno na osebne stike, dijaške in študentske literarne družbe, ki niso spodbujale le k literarnemu ustvarjanju, ampak tudi k zbiranju narodnega blaga in širjenju slovenske in slovanske literature. Zato so bili pesniki in pisatelji, jezikoslovci, narodopisci in zgodovinarji hkrati tudi narodni buditelji. France Prešeren, ki mu je večina že takrat priznavala prvenstvo med pesniki, je s svojim delom ne le dokazoval jezikovne sposobnosti materinščine, ki je birokracija ni vpeljala v šole in urade, ampak z izbiro jezika za pesnjenje opozarjal na zvestobo narodu in nujnost svobode, ki mu bo omogočila kulturni razvoj. Koroški pesnik Urban Jarnik (1784-1844) ni le utrjeval pojem Slovenec med rojaki, ampak ga je vnesel tudi v nemško strokovno izrazoslovje in hkrati že 1826 opozoril na napredovanje germanizacije, ki je ogrožala severno slovensko etnično mejo. Na Štajerskem sta narodni razvoj vplivala zlasti dva moža. Iz Gradca je vodil pravo mrežo za širjenje slovenskih in slovanskih knjig slovničar in profesor verouka Jožef Muršec - Živkov (1807-1895). Med njimi je bilo zelo odmevno delo Antona Krempla (1790-1844) Dogodivšine štajerske zemle (1845), prve slovenske zgodovine Slovencev, ki je mnoge vrnila v slovensko skupnost. Nadvse pomembno delo je opravljal tudi Anton Martin Slomšek (1800-1862), ki je 1846 postal lavantinski škof in se s tem povzpel na družbeni lestvici najvišje med Slovenci. Natančno poznavanje njegovega življenja in dela nam najbolje kaže način oblikovanja narodnega preroditelja predmarčne dobe, ki opozarja na pomen doma izobraženih sorodnikov, običajno duhovnikov, kot tudi sošolcev in učiteljev. Prav na podlagi osebnih izkušenj je Slomšek izredno poudarjal pomen nižjih slovenskih šol, pri tem je videl prednosti nedeljskih ponavljalnih, ker je bilo tam ljudi lažje vzgajati v slovenskem jeziku. Trivialke, še bolj pa glavne in srednje šole, zaradi jezika in ciljev poučevanja namreč niso odpravljale zaostajanja v slovenskem izražanju, ki je bilo tako značilno za Slovence predmarčne dobe. Od duhovnikov je zahteval obvladanje materinščine. Kot izredno zaveden Slovenec je nenehno poudarjal, da deželne meje ne bi smele deliti njegove rojake. K temu naj bi pripomogla tudi družba za vsakoletno izdajanje poceni knjig za ljudstvo namenjena predvsem širjenju bralne kulture; ta načrt je pozneje uresničila Mohorjeva družba.