Arhitekt Stanko Kristl sodi v tisto znamenito jedro najplodnejše povojne generacije, ki je se je vidno uveljavila na prehodu petdesetih v šestdeseta leta, in je arhitekturni modernizem na Slovenskem skupaj s svojim učiteljem Edvardom Ravnikarjem znova usmerila k inovativno prepričljivim in avtorsko dorečenim rešitvam, ki so Evropo in svet zanimali vsaj toliko kot najprodornejša snovanja oziroma njeni akterji na drugih likovnih področjih. Glede na odmevnost bi celo lahko rekli, da so bili njihovi dosežki nekoliko v prednosti, kar potrjujejo zanimanje in objave v strokovnem tisku, a tudi neverjetna odmevnost v regiji in nekdanji skupni državi. Kristl se je vidno uveljavil kot graditelj, ki je svoje stavbe zavestno snoval na jasno opredeljeni arhitektoniki in arhitekturno sporočilo utelešal s tenkočutnim posluhom za življenje v prostoru, hkrati z uresničevanjem klenega značaja racionalno zasnovanih prostorskih sestavov. V njegovih stvaritvah se kaže smotrno udejanjenje arhitekturne forme iz aksiomatičnih struktur, zraslih iz osebne poetike in skupnih bivanjskih izkušenj, s polnim vključevanjem zavesti o bivajočem. Kristl je tkal svojo arhitekturo tudi kot erudit, stremeč k aksiomatičnemu obvladovanju načrtovalskega procesa v prepletu različnih tipologij (načrtoval je predvsem stanovanjske, šolske in bolniške stavbe). Večplastno je pustil polno govoriti gradivu, tako da je z njim ustvarjal arhitekturno drzne grafizme, s katerimi je pomensko artikuliral strukturlistično zaznamovano ekspresijo svojih stavb. Kristlov arhitekturni opus je verodostojna potrditev teh visokih ustvarjalnih dosežkov in vizualno izrazite dinamične zgovornosti, ki je arhitekturo uveljavljala vsakič kot času skladno in celostno razvito novodobno arhitekturno izpovednost. To pot oriše jedrnat izbor Kristlovih najzgovornejših in najodmevnejših uresničenih del, razstavljanih na najpomembnejših selektivnih razstavah in nagrajevanih z visokimi strokovnimi, umetniškimi priznanji vse do Prešernove nagrade (1970): univerzitetni stanovanjski bloki v Ljubljani (1957), atrijske hiše na Borsetovi v Ljubljani (1964), trgovskostanovanjski objekt v Velenju (1968), osnovna šola dr. Franceta Prešerna v Kranju (1968), Diagnostično-terapevtski oddelek UKC v Ljubljani (1975), Splošna bolnica v Izoli (1975), Medicinski in rehabilitacijski center v Kuwaitu (1985) itd. Poudarjeno vlogo, ki jo ima plodno ustvarjanje arhitekta Stanka Kristla, je zgovorno izpričala zgodovinska razstava Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja (avtor prof. dr. Stane Bernik; Ljubljana, 2001, Maribor in Sarajevo, 2002), na kateri je bilo več njegovih stvaritev predstavljenih v ožjem izboru ključnih del, ki so zaznamovala arhitekturni razvoj preteklega stoletja.