Večino teoretikov in kritikov spravlja v zadrego. Čeprav privzema vse trende, ostaja izventrendovski. Težko ga postavimo v čas in prostor, pa je vseeno zelo sodoben. Je fenomen, ki se je tako dolgo izmikal umeščanju, da tega nihče več ne počne, razen naključni prišleki (Paul Crowther). Pod vprašaj postavlja strokovni konsenz tvorcev slovenske vizualne umetnosti, saj je živi dokaz za to, da vsak pisec nujno ustvari svojo zgodbo. V teh zgodbah nihče nima in hkrati vsi imajo prav, saj so le zrcalne podobe naših lastnih pričakovanj.Tako so se njegovih del še najpogumneje lotile emancipirane filozofinje s stališča psihoanalize, spolne in širše etične naravnanosti, ki pervertira krščansko moralo (Marina Gržinić, Tanja Mastnak...), saj so vzele v varstvo gejevsko izraznost in svobodoljubnost raje kot teorijo puer eternus, o večnem dečku, ki bo vedno v takšni socialni vlogi, da mu ne bo treba sprejeti odgovornosti. In zakaj bi jo? Marko Jakše je medij, ki pretvarja podzavest, vedenje in občutenje v podobe ter jih projicira na dvodimenzionalno površino. Dejstvo, da lahko tako prepričljivo vizualizira, je kvaliteta sama po sebi.