Če pa bi se tudi po teh primerjavah izkazala za resnično večkrat navedena, a ne tudi dokazana trditev, da zunanja diferenciacija nikomur ne koristi, slabšim učencem pa škoduje, potem bi bilo absurdno, strokovno nerazumno in etično nesprejemljivo vztrajati pri njeni uvedbi v bodočo devetletno osnovno šolo. Zato bi bilo v tem primeru nujno potrebno spremeniti zakon, ki takšno obliko diferenciacije predpisuje. O tem ne more biti nobenega dvoma. Dvomiti pa je mogoče o resničnosti navedene trditve. Razlog za dvom leži v dejstvu, da se z njo ne strinjajo številni tuji in domači strokovnjaki. Čeprav je res tudi nasprotno, namreč, da se številni tuji in nekateri domači strokovnjaki z njo strinjajo, je v zakonu uzakonjena delna zunanja diferenciacija kot tista oblika diferenciacije pouka, v zvezi s katero je bila pri nas v pedagoški stroki dosežena visoka stopnja soglasja o tem, da je to najboljša rešitev. Najboljša rešitev, gledano z vidika pedagoške stroke, in ne politike, kot se poskuša v zadnjem času prepričati javnost. Lahko da so to strokovno rešitev politične stranke v parlamentu sprejele kot politični kompromis, kot kompromis med dvema političnima opcijama: zahtevo po uvedbi nižje gimnazije kot radikalne oblike zunanje diferenciacije in težnjo po ohranitvi enotne oziroma skupne osnovne šole. Toda na podlagi tedanjih razprav in polemik je upravičeno mogoče predpostavljati, da vsi tisti strokovnjaki, ki so zagovarjali delno zunanjo diferenciacijo kot najboljšo rešitev, te oblike diferenciacije niso zagovarjali zaradi politične računice in tudi ne samo zato, ker so bili prepričani, da predstavlja manjše zlo kot uvedba nižje gimnazije. Zagovarjali so jo, če me spomin ne vara, zaradi prepričanja, da notranja in fleksibilna diferenciacija pouka zaradi podaljšanja enotne osnovne šole ne zadošča. In kolikor mi je znano, je bil to tudi edini razlog, zakaj je bila delna zunanja diferenciacija vključena najprej v koncepcijo bodoče osnovne šole, nato pa še v zakon. Odločitev o tem je bila namreč sprejeta na podlagi visoke stopnje soglasja, ki je bilo doseženo med pedagoškimi strokovnjaki, in ne kakega partikularnega interesa nekakšne ozke skupine tistih, ki so pripravili koncepcijo prenove slovenskega šolstva. V nasprotnem primeru bi bila delna zunanja diferenciacija navedena že v načelih, ki določajo splošni teoretični okvir za preoblikovanje javnega sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Pa ni bila. In tudi v koncepcijo osnovne šole je bila sprejeta šele potem, ko se je po dolgotrajnih strokovnih razpravah izkazalo, da ima v pedagoški stroki večinsko podporo. Ob tem je bilo vsakomur popolnoma jasno, da so strokovni pogledi na diferenciacijo pouka različni. Kot smo videli, nimajo o njej enotnega mnenja ne tuji ne slovenski strokovnjaki. Zato je mogoče strokovno utemeljevati celo nasprotujoče si ukrepe kot ustrezne odgovore na odprta vprašanja diferenciacije pouka. In obratno seveda, isti ukrep je mogoče razlagati na diametralno nasproten način. Popolnega strokovnega soglasja v takih okoliščinah ni mogoče doseči. Kakršna koli bi že bila odločitev glede delne zunanje diferenciacije, vedno bi bila za nekoga strokovno sporna. Vključno z odločitvijo, da se ne sprejme nobene odločitve. Da pa bi bila odločitev, ki se ji ni bilo mogoče izogniti niti z opustitvijo sprejetja odločitve, saj bi bila že sama opustitev odločitve razumljena kot odločitev proti delni zunanji diferenciaciji, sprejeta čimbolj nepristransko in s čimvečjim soglasjem, je bila uporabljena metodološka procedura, ki omogoča sprejemati odločitve na strokovni podlagi v primeru, ko si ekspertna mnenja nasprotujejo. Posledica njene aplikacije je bila odločitev o uvedbi delne zunanje diferenciacije pouka v koncepcijo slovenske osnovne šole. Kar je potrebno ob tem posebej poudariti, je naslednje: bistvenega pomena za odločitev niso bile osebne preference tistih, ki so pripravili predlog koncepcije, temveč stopnja strokovnega konsenza, doseženega v skladu s to proceduro. Ali drugače povedano: sprejemanje odločitev v skladu z omenjeno metodološko proceduro zahteva, da se odločimo za rešitev, o kateri je dosežen najširši konsenz med strokovnjaki, ne glede na to, kaj si sami o njej mislimo. Zato odločitev za delno zunanjo diferenciacijo ni bila arbitrarna razsodba o tem, katera stran v strokovnem sporu ima prav. Konsenz pač, kot poudarja Rescher, “ni kriterij resnice” (Rescher, 1995, str. 156-163). Je pa po Habermasovem mnenju učinkovito sredstvo, ki zagotavlja racionalne rešitve problemov (Rescher, 1995, str. 62). Kot tak je bil uporabljen tudi v tem primeru.