Ker sem se posvetil stroki, manj delujem v političnem življenju, vendar to nikakor ne pomeni, da bi imel kakršenkoli zadržek do javnega angažmaja intelektualcev v strankah. Ne vem, ali so ljudje opazili, ampak na obeh polih političnega, na desnem in na levem, se med intelektualci širi neka moda distance do strankarstva, češ da je treba delovati nadstrankarsko, da si s tem ne zamažemo intelektualnega delovanja. To so tipične pozicije intelektualne lepe duše, ki vnaprej razvrednoti politiko kot nekaj pristranskega in umazanega, intelektualec pa naj bi z nevtralne pozicije sodil o politiki. Nasprotno, če je kaj značilno za Slovenijo, je to, da se intelektualci premalo angažirajo v strankah. Zakaj bi to moralo nujno pomeniti, da prodajo svojo strokovno integriteto? Zakaj se ne bi angažirali v strankah prav s čistimi etičnimi merili in kot strokovnjaki? To je edina etična pot, saj ni dovolj, da kje od zunaj tarnaš, kako so stranke pokvarjene. Pojdi noter in jih skušaj očistiti. To tarnanje velja za bolj liberalne in tudi za populistične razumnike, tudi pri teh prav tako vdira na plan nezaupanje v strankarstvo. Praviloma je skorajda refren prav tistih »razumnikov«, ki se zbirajo okrog Janše, da niso člani strank, češ da le kot neodvisni, razmišljajoči posamezniki podpirajo to politično opcijo. To velja na primer za kulturni forum in podobno je zadnjič na televiziji govoril Simonitti, celo Zorn. Vsi to poudarjajo s takšnim ponosom, kot da bi kaj poveličevalo njihovo duhovno samostojnost. V nasprotju z njimi trdim, da je del moje strokovne avtonomije, če si upam reči: Da, govorim kot član stranke, ker se popolnoma identificiram s stranko.