Seveda pa nam averzija do tovrstnega joka in stoka ne sme zamegliti pogleda: nobenega dvoma namreč ni, da se je knjiga v slovenščini v zadnjem času zares znašla v resnih težavah. Tako je denimo raziskava Centra za mednarodno konkurenčnost, opravljena letos spomladi in poleti, zelo jasno pokazala, da so slovenski založniki in knjigotržci objektivno v precej težjem položaju kot njihovi kolegi drugje v Evropi. Dve nenapisani pravili v tem poslu namreč sta, da je prodaja knjig skozi knjigarne cenovno daleč najbolj ugodna za založnike, hkrati pa je knjigarne ekonomsko smiselno postavljati le v krajih, ki imajo vsaj 5000 prebivalcev. Ker je takih krajev v Sloveniji le 38, v njih pa živi okoli 40 odstotkov slovenskega prebivalstva, so zaradi tega morali slovenski založniki razvijati druge, tradicionalno precej dražje prodajne poti, če so želeli preživeti in doseči svoje kupce. Če pa k temu dodamo še dejstvo, da so zaradi majhnega trga naklade slovenskih knjig nižje kot drugje v Evropi, ob tem pa je knjiga po svoji naravi izdelek z visokimi fiksnimi stroški, saj je avtorske honorarje in pripravo tiskarskega stroja za tisk treba plačati ne glede na to, koliko izvodov bomo tiskali, je možen in logičen le en sklep: v slovenščini izdana knjiga je zaradi objektivnih razlogov bistveno bolj obremenjena s prodajnimi in proizvodnimi stroški kot drugje v EU, zaradi česar so maloprodajne cene knjig nad, zaslužki založnikov pa pod evropskim povprečjem.