Ustavili smo se in ko sem izstopila iz avta, sem že stala na robu grobišča. Lobanje, razmetane človeške kosti, strohnela oblačila, še otroška lobanja z majčkenimi zobki je bilo prvo, v kar sem se zagledala. »Nekoč človek kot jaz in sedaj po različnih grobiščih raztrošen kupček kosti!« je bila edina misel, ki se je vrtinčila v moji zavesti. Občutila sem ničnost življenja, samo to in ničesar drugega.